Slovenski aviončki in Oluja v času kislih kumarc/kajzerc
Ko sem šel v četrtek mimo trafike in nič hudega sluteč skeniral naslovnice, sem opazil, da ima Delo na prvi novico: Ivica Dačić ustavil pilatuse in pripadnike garde. V trenutku mi je zasmrdelo po senzacionalističnem sulfatu ali sulfidu, whatever.
Potem sem opazil, da ima tudi Dnevnik na prvi isto zadevo: Hrvaška parada in luping slovenske vlade.
No, pred tretjo trafiko, mimo katere sem pozneje šel, sem s težkim srcem končno klonil pod pezo radovednosti in se odločil, da bom doniral 1,50€ + 1,35€ = 2,85€ za ohranitev ogroženih vrst slovenskega novinarstva.
Potem pa sem zvečer — še preden sem se lotil poglobljenih časopisnih vsebin — začel gledati TV Dnevnik in ugotovil, da je to novica dneva.
Če poenostavim…
Skratka: po doslej dostopnih podatkih je ministrica za obrambo Andreja Katič nepremišljeno in neusklajeno z višjimi instancami obelodanila, da se bo SV udeležila hrvaške vojaške parade ob 20. obletnici Oluje z nekaj hommage aviončki in gardisti.
Cerar je nekaj dni pozneje njeno informacijo demantiral in odločil, da v Zagreb 5. avgusta ne gremo. Vrhovni poveljnik Pahor je tudi rekel, da aviončkov in gardistov ne bo, ker da vojaškega paradiranja ne podpira(mo). Potem pa se je oglasil še zunanji minister in državotvorno in samokritično dodal, da so na ministrstvih za obrambo in zunanje zadeve delali račune brez krčmarja — beri: Pahorja, Cerarja in Erjavca himself.
Tabloidni twist
O bistvu problema v nadaljevanju. Najprej pa ta tabloidni twist, ki si ga je izmislilo Delo.
Podobno kot večina tako imenovanih visokoprofesionalnih novinarjev, ki producirajo tako imenovane visokopoglobljene vsebine so tudi na Delu žrtev prepričanja, da je senzacionalizem stvar vsebin: češ, žuta štampa je rumeni tisk zato, ker pokriva trače in druge trivialnosti, ne pa zunanjo politiko.
Še tem bolj nerumen je tisk v primeru, kao, če sesuva politike in se v imenu kritične državljanske ozaveščenosti zgraža nad njihovim ravnanjem.
To seveda sploh ni res. Senzacionalizem je attitude. Lahko se nanaša na vse teme in področja. Senzacionalizem je, da se delaš bodisi neumnega ali pametnega. Senzacionalizem je, da imaš nekaj za bregom. Da nočeš razumeti dejstev ali dvomiti v vse to, kar ti slučajno pride na misel. Da nekaj objaviš, čeprav ne misliš in ne verjameš, da je res in/ali prav, ampak ker špekuliraš, da bo ljudem to všeč. Ali da bo vsaj brano/klikano, četudi se jim bo zdelo butasto.
Senzacionalizem je podcenjevanje bralcev. Senzacionalizem je, da ti ni nerodno. Senzacionalizem je, da nisi smart, ampak glup.
Nekaj najrecentnejših primerov
Hočem povedati, da je senzacionalizem lahko karkoli.
Tako se je recimo Bojanu Požarju zdelo ne le omembe vredno, da se je Miša Molk opravičila frendom za razširjanje pornografskih vsebin — ki se zadnje dni dejansko širijo od ljudi na Facebooku — s svojega accounta, ampak se je tudi retorično vprašal, ali ni to pravzaprav “njena vročinska samopromocija”.
Tako se je recimo Dejanu Steinbuchu zdelo, bo šlo skoz kot kredibilna samopromocijska finta, če enourni izpad strežnika Portala Plus interpretira kot opozorilni/maščevalni hekerski napad zaradi “neprijetnih resnic” o pomembnih možeh in mahinacijah.
Tako se je recimo Demokraciji zdelo pronicljivo, da ob nesreči na avtocesti pri Lomu, v kateri je umrl pravkar imenovani romunski tožilec z družino, sugerirajo, da je šlo v bistvu za umor, ki bi ga lahko naročil korupcije obtoženi romunski premier, saj sta Slovenija in Romunija “državi, kjer so “stara omrežja obdržala oblast in nadzor nad pravosodjem”.
In tako se je Roku Kajzerju zdelo državotvorno, da ob preklicu slovenske vojaške udeležbe na hrvaški paradi naplete, da je za to direktno poskrbel srbski zunanji minister Ivica Dačić in zabelil svoj pasulj z ne več ne manj kot s hiperbolo, da je “Suverenost pod vprašajem: Vse kaže, da srbski zunanji minister vodi našo državno oziroma zunanjo politiko”.
Would-be whistleblowerji
Dejstvo je, da so naši politiki precej nespretni in neumni. Kot nalašč za nespretne in neumne senzacionaliste med novinarji
Ni tolikšna napaka, da je nekdo mislil — konkretno še zelena ministrica za obrambo ali kdorkoli —, da bi se bilo vljudno odzvati z udeležbo vojske sosedskemu vabilu na parado. Navsezadnje še ni bilo prepozno. Večja napaka je, da je to prišlo v javnost. Po svoje me veseli, da obstajajo varovalke, s katerimi lahko politiki — na vseh nivojih — prekličejo zgrešene, a že kolikor-toliko sprejete odločitve. Morali bi si še večkrat takole premisliti. Pa če kliče zunanji minister prizadete države ali ne.
Res državotvorno bi bilo metati iz službe would-be whistleblowerje, ki nosijo take informacije novinarjem na nos. Tudo če je slučajno res. Ali morda Erjavec igra prijaznega šefa?
Seveda pa je problem, da se to dogaja pred našimi očmi in očmi vpletenih tujih politikov. Naši ne znajo tako rekoč ničesar opraviti diskretno.
Konflikt med Hrvati in Srbi se vleče naprej. Lahko razumemo Hrvate, da je Oluja zanje simbol osvoboditve. Lahko razumemo tudi Srbe, da nad hrvaškim talentom za protokol in občutkom za zgodovino niso ravno navdušeni.
A ravno zato, ker lahko razumemo ene in druge — pa še Bosance za nameček, če nismo ravno Borut Pahor —, se ne bi smeli pustiti zvleči v njihove tleče, na silo in za silo pogašene konflikte.
Erjavec je v petkovih Odmevih glede napak na strani MZZ v primeru parada/pilatusi med drugim povedal (6:14–8:15), da “glave ne bodo padale”.
Bolje zanj, da ne. Prej ali slej bi tudi njegova prišla na vrsto. Pa še vsi drugi talking headsi.
