Povišanje ELA za 900M€ ni strokovna napaka ECB, temveč politična poteza
ECB je v četrtek sklenila, da po treh tednih zamrznitve ponovno dvigne obseg izredne likvidnostne pomoči (ELA) grškim bankam — tokrat za 900 milijonov evrov.
Večina komentatorjev se je ukrepa razveselila. Toda ukrep je napačen in bo še bolj spodbudil naval na banke in bančne avtomate. Zakaj?
Signal grškim komitentom
Zato, ker ECB s povečanjem ELA signalizira grškim komitentom, da njihove vloge niso varne. Pravi ukrep ECB bi bilo sporočilo, da bo zagotovila “vso potrebno likvidnost“. Samo s tem bi pomirila komitente, da bodo lahko kadarkoli dvignili svoje vloge, in omejila naval na banke.
Zakaj torej ECB tega ni naredila? Zato, ker se iz svojih napak ni nič naučila? Ne.
Tega ni naredila zato, ker — kot pravilno ugotavlja vodilni evropski strokovnjak za monetarno ekonomijo Paul DeGrauwe — zasleduje politične cilje. Izvaja pritisk na grško vlado. Da se bo “lepo obnašala”. Ceno pa bodo plačali milijoni Grkov.
Politični cilji, ne strokovna napaka
Poglejmo si, zakaj v primeru Grčije ne gre za strokovno napako, temveč za odločanje na podlagi političnih ciljev.
Za lažje razumevanje se vrnimo v leto 2011, ko so se začele špekulacije o insolventnosti posameznih perifernih držav. Takrat je ECB po dolgem oklevanju sporočila, da bo v okviru SMP programa “v omejenem obsegu” in “v omejenem obdobju” po potrebi odkupovala obveznice perifernih držav.
Vendar to ni zmanjšalo špekulativnih napadov na obveznice posameznih držav. Nasprotno, špekulacije je še okrepilo. Trgi so se umirili šele septembra 2012, ko je ECB uvedla program OMT, v katerem se je zavezala, da bo časovno neomejeno in v neomejenem obsegu odkupovala obveznice držav.
Šele s tem so trgi dobili občutek, da ECB z vso svojo “municijo” stoji za državami z evrom. Torej, da v skladu s svojim mandatom (in kot vsaka druga centralna banka) deluje kot “posojilodajalec v skrajni stiski” (lender of last resort).
ECB se je v tem primeru naučila iz svojih preteklih napak in sprejela pravo odločitev.
Za 30 milijard evrov vlog
Grška bančna kriza se je dejansko začela v začetku februarja letos, ko je ECB sklenila, da grškim bankam omeji običajni dostop do likvidnosti (z zastavljanjem nacionalnih državnih obveznic). ECB je to naredila, ko med novo grško vlado in Trojko ni prišlo do dogovora o nadaljevanju programa pomoči.
ECB je sklenila, da lahko grška centralna banka poslovnim bankam odobrava zgolj izredno likvidnostno pomoč, katere višino pa določa ECB.
ECB je s tem ukrepom povzročila paniko med komitenti grških bank, ki so začeli množično dvigovati denar oziroma ga prenašati v tujino. Od februarja do konca junija letos so grški komitenti iz bank pobrali za 30 milijard evrov vlog, ECB pa je sproti, tedensko z ELA dozirala likvidnost grških bank na podlagi tega, koliko vlog so izgubile.
Zakaj?
Zakaj je ECB uporabila ta ukrep? Šlo je za čisto politično odločitev.
Spomnite se, kako je ECB prisilila Irsko v sanacijo bank — dejansko v sanacijo nemških, francoskih in drugih bank, ki so nasedle s posojili irskim bankam. Spomnite se, kako je v to prisilila tudi Španijo in Portugalsko. V vseh primerih je v nacionalno ministrstvo za finance prišel supertajni dopis predsednika ECB, da bo ECB omejila izredno likvidnostno pomoč nacionalnim bankam, če država ne bo kooperativna glede sanacije.
V primeru Grčije pa je ECB hotela disciplinirati novo vlado pod vodstvom Sirize, da bi podaljšala sporazum, ki je bil za Grčijo škodljiv in proti kateremu je Syriza usmerila vse svoje sile. Šlo je za čisto politično dejanje.
Odmrznitev in povečanje
Ko je Cipras za konec junija sklical referendum, pa je ECB zamrznila zgornjo mejo ELA likvidnosti grškim bankam. Zato je grška vlada morala banke zapreti in uvesti kapitalske kontrole.
To je bila skrajna politična poteza. Varufakis ga je označil kot teroristično dejanje proti Grčiji, katerega namen je bil prestrašiti grške volilce, da ne bi glasovali proti predlogu sporazuma.
Ko pa je ta ponedeljek grška vlada končno kapitulirala pod pritiskom ECB, Evropske komisije in IMF, je ECB odmrznila zgornjo mejo ELA in jo povečala za 900 mio evrov.
Določitev zgornje meje namesto neomejenosti likvidnostne pomoči grškim bankam je ponovno tak politični ukrep, katerega namen ni stabilizacija grških bank, temveč discipliniranje grške vlade, da bo sprejemala ukrepe v skladu z alinejami vsiljenega programa.
“To so temeljna načela ravnanja centralne banke v primeru bančne krize. Bil bi presenečen, če modri možje (in ena ženska) v Frankfurtu ne bi poznali teh temeljnih načel. To me napeljuje k sklepu, da ECB zasleduje druge cilje, ne stabilizacije grškega bančnega sistema. Njeni cilji so politični. ECB še naprej pritiska na grško vlado, naj se lepo obnaša. Ceno tega lepega vedenja je postavila ECB, plačali pa jo bodo milijoni Grkov.”
Zaskrbljujoča moč
Prav ta političnost ECB je tisto, kar je spričo njene neizmerne moči najbolj zaskrbljujoče. ECB lahko danes na kolena spravi katerokoli članico evrocone, če ji ni všeč njena vlada ali če ta ni “dovolj” kooperativna.
Zdaj vemo, da ECB to moč ne samo ima, ampak da jo tudi rada zlorablja — in pri tem nikomur ne odgovarja.
Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 17. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj je ECB v Grčiji “zafušala”? Nenamerno ali politično?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
