Ženska na čelu EU. Merklova. Mati. Samovoljni subjekt zunaj Zakona.

Leva alternativa? Novi voditelj levice? Ne.

Najprej moram vzeti nazaj dve stvari, ki sem ju zapisala prejšnjič: prvič, da smo z grškim referendumom dobili delujočo levo alternativo, in drugič, da smo s Ciprasom dobili novega voditelja evropske levice.

Toda to, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, jasno dokazuje, da se ne prvo ne drugo ni uresničilo.

Zakaj?

Prevladujoči odgovor, ki sem ga v zadnjih dneh poslušala, je bil ta, da je EU na čelu z Nemčijo Ciprasa stisnila v kot. Kar se je seveda res zgodilo.

A to ne pojasnjuje, zakaj se je to zgodilo. Ne pojasnjuje, kako je Ciprasu uspelo zapraviti moralno in politično prednost, ki jo je imel po referendumu. 

Osebno se mi zdi, da je poleg že izpostavljenih razlogov treba omeniti še dejstvo, ki se iz današnje perspektive kaže kot odločilni razlog za polom Sirize in Ciprasa.

Ta razlaga je, da sta tako Cipras kot Varufakis verjela, da EU svoja načela in principe jemlje resno. In da jih v praksi ne udejanja samo zato, ker birokrati v EU ne razumejo, kaj v resnici delajo. Ali kako njihovi ukrepi delujejo. Da recimo ne razumejo, da varčevalni ukrepi ne delujejo.

Cipras in Varufakis sta verjela

Po tej logiki je deloval Varufakis. Cipras pa je padel na drugi ideološki predpostavki: v veri, da EU resno misli z demokracijo. Očitno je verjel, da je visoka zmaga na nedeljskem referendumu tako nedvoumno izražena volja grškega ljudstva, da je EU, ki prisega na demokracijo, pač ne bo mogla ignorirati.

Pričakoval je, da bodo birokrati v EU tudi v praksi delovali skladno s stališčem, izraženim po nedeljskem referendumu: da bodo namreč spoštovali demokratično voljo grškega ljudstva — ki pa so jo v nadaljevanju seveda brez zadržkov pohodili. Zradirali.

EU je malo mar

Merklova je dokazala to, kar si nekateri, ki v EU ne vidimo samo lepo zvenečih floskul, temveč podrejanje Evrope kapitalskim centrom z Nemčijo na čelu, o EU že dolgo mislimo: da je EU tako za demokracijo kot za dejanske argumente in znanje malo mar.

EU igra na logiko moči. Demokracijo, znanje in argumente uporablja EU samo takrat in samo toliko, kolikor ji pomagajo dosegati cilje kapitalskih centrov — torej legalizirati grabež, kopičiti denar, profite, moč, kontrolo itd.

Varufakis in Cipras tega očitno nista videla. Ali vsaj nista verjela, da je tako. In bila poražena. Zmagala je EU. Zmagala je Merklova. Igrali sta umazano igro. Do konca umazano. Kar so nemška izsiljevanja Ciprasa tudi dokazovala.

Ob tem je ironično, da nepoštenost očitajo Ciprasu, ne pa EU, Nemčiji in Merklovi.

Subjekt zunaj Zakona

Za brezobzirne, vsiljene, izsiljevalske ukrepe ni bilo ne ekonomske logike ne kakega drugega opravičila. Bili so zgolj maščevanje Grčiji in Grkom za njihovo nepokornost in nepripravljenost, da se pokorijo kapitalu.

S tem pa se je EU dokončno izkazala kot grozljiv, samovoljni politični subjekt, ki je zunaj Zakona. Nič ne čudi, da mu na čelu stoji ženska. Namreč Merklova. Torej Mati. Ki je po definiciji grozljiv vsemogočni subjekt zunaj Zakona.

Temu subjektu ni mogoče oporekati. Temu subjektu se ni mogoče upreti. Tega subjekta ni mogoče premagati. To je subjekt absolutne nadvlade. Kjer demokracija po definiciji ni mogoča. In kjer so nestrinjanje ali upor kaznovani z ukrepi sadomazohističnega nadjaza.

Vladavina žensk

Prav zato je vladavina žensk za kapital boljša in uporabnejša od vladavine moških. To je pravo bistvo EU. In to je pravo bistvo Merklove. Grčiji se je bilo treba maščevati za nepokornost. Mama Merkel je to s slabo prikritim zadovoljstvom tudi storila. Čeprav bodo trpeli tisoči. Čeprav bodo tisoči umrli od lakote. Grozljivega kapricioznega Velikega Drugega kapitala to očitno ne zanima.

In ob vsem tem si Merklova še drzne govoriti o svetli prihodnosti za Grke. Resnici na ljubo je dodala, da je ta še precej oddaljena — beri: nedosegljiva.

Za konec Krugman

Po vsem, kar smo videli v zadnjih dneh, lahko EU kot pozitiven, human, smiseln itd. projekt zagovarja samo nekdo, ki je bodisi bebec ali cinik ali prodana duša kapitalskih centrov ali nekdo, ki ne vidi mimo makroekonomskih tem. V vsakem primeru nekdo, ki mu je za ljudi malo mar.

In ob tem me je groza. Za mojo hčerko. Za moje študente. Ker ne pozabimo: v Sloveniji imamo dva predsednika in tako rekoč vse politične stranke, ki slavijo EU.

Za konec: Paul Krugman ugotavlja, da so ukrepi, ki jih EU zahteva od Grčije, norost. Ugotavlja tudi, da je cilj teh ukrepov izvesti državni udar v Grčiji — torej spraviti Ciprasa z oblasti. Da zahtev, na katere je moral pristati Cipras, ne motivira ekonomska logika, temveč maščevalnost. Da gre za uničenje državne suverenosti Grčije. In da zahtevani ukrepi predstavljajo groteskno izdajo vsega, kar naj bi evropski projekt predstavljal.

Nimam kaj dodati. Sama lahko vse to samo podpišem.