Duhovna renesansa Pahorjevih Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico

Tiskovna agencija BiH FENA je poročala o Pahorjevem govoru v spominskem centru Potočari, kjer je položil venec in se poklonil spominu na 8.372 žrtev genocida v Srebrenici.

V njem se je vedno znova izumetničeni predsednik trudil v jeziku, ki ga ne obvlada, govoriti o stvareh, ki domnevno jih.

Zlati prinašalec sprave

Predsednikov govor, kjer se predstavlja kot prinašalec sprave, nekakšen spravitelj in — kot bomo videli — tako rekoč njen izvoznik, v celoti povzemam spodaj. V agencijski novici pa simptomatično privre na dan “prevedek”, ki so ga uporabili in dejansko ne ustreza izrečenemu:

“He announced that Slovenia will do everything in its power ‘not to waste time on the path towards this future’.”

Egologija

No, v resnici je Pahor ves čas izvajal egologijo. Kar je agencija pripisala Sloveniji, je predvsem njegova prvoosebna obljuba oz. razprava o velikih dejanjih, ki jih bo storil. V naslednjem stavku zveni že skoraj komično, recimo:

“Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.”

Prislov “pa” še dodatno — čeprav ne nujno — implicira “do ut des”, tako rekoč že skoraj pogojeno izmenjavo: če boste vi sprejeli moj predlog sprave in odpuščanja, se bom jaz v zameno potrudil in dajem obljubo, da prispevam k vaši prihodnosti.

Patroniziranje

V čem je pokroviteljska poza, ki daje slutiti polno pomanjkanje občutka za pietetno situacijo in trenutek? V predpostavki, da mu bo s slovenskimi izkušnjami, kjer se je brat boril proti bratu — kot rečeno, to frazo naravnost obožuje —, po uspešni domači spravni terapiji uspelo prepričati v nujnost odpuščanja in sprave tudi ljudi v Bosni in Hercegovini. Predsednik se je tako rekoč predstavil z referencami in v zameno ponudil recept in pomoč v Evropi, če ga bodo le poslušali.

Slovenska sprava za bosansko rabo

Toda kakšne so te spravne reference? O zadnji iz Velikih Lašč sem že pisal: po Pahorju se kaže v tem, da je treba na ista spominska obeležja enakovredno pripisati imena tistih, ki so bili na strani okupatorja, in tistih, ki so se proti njemu borili.

Situacija, ki ni primerljiva s Srebrenico: bi si upal slovenski predsednik to pobudo predstaviti tudi tam?

Tudi presoja, da je v Sloveniji “vse več razumevanja za odpuščanje in spravo” — kar je po njegovem, kot ponosno ugotavlja, nepopisno lep občutek — ne velja za splošno prepričanje. Le kdaj smo kaj takšnega dosegli?

Še več! Pahor si domišlja, da je s svojimi spravnimi dejanji doma stoodstotno uspešen in da je v Sloveniji že prišlo do zasuka:

Duhovna renesansa

“Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70 letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek. Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.”

Medtem ko so proti srbskemu premieru Vučiću leteli kamni, je Pahor svojcem pobitih v Srebrenici prodajal zgodbo o novem, čudovitem duhovnem stanju Slovencev. Kdaj se je to zgodilo, ni znano. Lahko bi rekli, da jim je razlagal o nečem, česar hočeš-nočeš ni — in to v trenutku, ki še zdaleč ni bil najprimernejši za ošabne, od srebreniške realnosti še bolj kot od domače odlepljene sugestije.

Seveda, modno je zavzemati se za odpuščanje. Zveni vzvišeno in humano, tako rekoč državniško. Nihče nima nič proti spravi, a velikokrat je težava preprosto v plasmaju, morda celo v zlorabi. Množica se je v Potočare pretežno prišla preprosto poklonit spominu na najbližje. Spet drugi so objokovali dejstvo, da posmrtnih ostankov svojcev nikoli niso našli. Duhovne renesanse res niso pričakovali.

Nesorazmerja BiH–SLO

Če odmislimo nesorazmernosti zgodovinskih okoliščin v primerjavah med Slovenijo in BiH, netočnost opisov dejanskih stanj in egomanično neokusnost, ki jo je predsednik investiral v svoje samopromocijske obljube, je njegov nastop kljub deklarativnosti videti kot nekaj, kar preprosto ni izzvenelo avtentično sočutno in s tem tudi ne dovolj pietetno.

Kar res manjka pri končni oceni, je pričevanje kakšnega izmed naslovljencev. Težko si predstavljam, da ne bi vsaj približno delili opisanih občutkov.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 14. julija, pod naslovom Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na komemoraciji ob 20. obletnici genocida v Spominskem centru Potočari

Srebrenica, 11. julija 2015

Velja govorjena beseda!

Prišel sem kot prijatelj. In sprejeli ste me kot prijatelja. Zelo sem vam hvaležen za to. Zato bom govoril iskreno in iz srca. Rad bi vas pozval k odpuščanju in spravi.

Popolnoma razumem, če je ta moj poziv vzbudil različna čustva. Ta naloga je neskončno težka. Odpuščanje in sprava zahtevata veliko poguma in zaupanja. Toda to je po moje edina pot v boljšo in varno prihodnost.

Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.

Nekaj vem o tem. Naj vam na kratko povem slovensko zgodbo. Veste, v času 2. svetovne vojne se Slovenci nismo borili samo proti okupatorju, temveč tudi brat proti bratu. To tragedijo se je skušalo pozabiti z molkom. Ni šlo.

Vse od demokratičnih sprememb in ustanovitve neodvisne Slovenije pa se o tem veliko govori in prepira. Vsakdo poskuša povedati svojo resnico. Znova eden proti drugemu. Toda v zadnjem času opažam, da je vse več razumevanja za odpuščanje in spravo. Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek.

Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek.

Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.

In zdaj sem jaz prišel sem v Srebrenico, na ta kraj groznega zločina, genocida in vas prosim, da odpustite po vsega 20. letih. Ne govorim o pozabi. Ne govorim o zastarelosti zločinov in pravičnem kaznovanju zločincev. Govorim o odpuščanju. Vem, da je težko. Neskončno težko. Da gre za pogumno intimno odločitev in kolektivno hotenje brez primere.

Toda premislite. Brez tega ni prihodnosti. Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo. Ali lahko mi kot starši svojih otrok vzamemo nase to pravico, da zaradi strahu in predsodkov odlašamo s prihodnostjo in naše lastne otroke obsodimo na preteklost? Ne smemo.

Odpuščanje in sprava sta temelj združene Evrope in bosta tudi prej ali slej temelj moderne Bosne in Hercegovine. Toda to ni edini pogoj za boljšo, bolj pravično, bolj enakovredno, strpno, napredno in uspešno Bosno in Hercegovino. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva. Tudi odlašanje s to evropsko perspektivo pomeni ohranjanje žalostne preteklosti.

Če sta odpuščanje in sprava skoraj v celoti stvar vaše intime in kolektivnega hotenja, pa je evropska perspektiva Bosne in Hercegovine tudi moja obveza in obveza vseh drugih evropskih voditeljev. Bruselj še vedno proces širitve na Zahodni Balkan vidi kot tehnični proces.

Ni tehničen proces. Je izrazito političen proces. Treba je videti in vedeti, da je zdaj trenutek za pospešitev vključitve Bosne in Hercegovine in Zahodnega Balkana v Evropsko Unijo. Birokratov ne smemo obsojati, če tega ne vidijo. Politiki pa smo dolžni to razumeti in ukrepati. Zdaj.

Nočem zavijati mojih sporočil v diplomatski celofan. Samo, če se bomo medsebojno spoštovali, če bomo iskali med nami tisto, kar nam je skupnega, če bomo imeli jasne skupne cilje glede prihodnosti, samo na ta način lahko gledamo v prihodnost z upanjem in vero, da je bil tragičen zločin pred 20. leti zadnji.

Iskreno sožitje med ljudmi in med narodi v Bosni in Hercegovini in njena jasna evropska perspektiva sta edini garanciji, da se Srebrenica ne bo ponovila. Brez odpuščanja in sprave ter brez evropske perspektive pa tvegamo, da se bo taka tragedija ponovila. Naj to povem še v angleščini.

Harmonious coexistence of people and nations in Bosnia and Herzegovina and its clear European perspective are the only guarantees that Srebrenica can never be repeated. Without forgiveness and reconciliation, and without a European perspective we risk that similar tragedies might happen again.

V vsakem drugem primeru pa jemljemo nase odgovornost, da se ponovi. Kdo ima to moralno pravico, da naših otrok ne razbremenimo strahu pred tem? Nihče.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj. Želim se tudi vrniti kot prijatelj. V imenu države in ljudi, ki jo predstavljam sprejemam tu pred preživelimi pričami zločinov v Srebrenici in vseh drugih zločinov odgovornost, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope.

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Danes vidim tu žalost in trpljenje. Toda v solznih očeh vidim tudi upanje in hrepenenje. Vidim probleme, toda vidim tudi neskončne priložnosti vaše lepe države. Čutim hladnost nezaupanja, toda tudi neizmerno toplino želje po sodelovanju in zaupanju.

Vidim mirno Bosno in Hercegovino. Vidim varno Bosno in Hercegovino za vse njene ljudi. Vidim moč in energijo povezovanja in enotnosti. Vidim evropsko Bosno in Hercegovino. Gledam vas tu in vidim tako Bosno in Hercegovino.