Ker socialni idiot

Res ne vem, kaj je z mano narobe. Glupa ko točak, bi rekli doma v Beli krajini. Namesto, da bi si ob koncu dneva lahko rekla, da sem imela lep ali zanimiv dan, si rečem kura nesamozavestna. Štorasta in sramežljiva. Prav nič se očitno ni spremenilo od osnovne šole. 

Šibam danes popoldan po Slovenski proti Čopovi na banko. Me ustavi kolega, ki je tam z družbo ravno pojedel in me prijazno povabi zraven.

In jaz začnem mencati, da se mi mudi, pa ne, hvala, ne bom jedla, ne pila, mi je nerodno, pa oh in sploh. Kot da imam trinajst let. Makaki, še današnje trinajstletnice so bolj samozavestne.

Small talk

Končno me nekako pregovorijo, mi namečejo jagnjetino in priloge. Jem, ker ne vem, kaj bi se pogovarjala, ker ne obvladam small talka, ker mi je neprijetno jesti tam, kjer me lahko vsi vidijo in podobna sranja.

Pogoltnem tisto hrano, petkrat naglas rečem, da mi je nerodno (zakaj?), da sem se osramotila, ker sem jedla z rokami (zakaj?), in odbrzim, češ, banko mi bojo zaprli. Pa bi z lahkoto posedela še deset minut, enega v miru pokadila, se prijazno smehljala in kaj pametnega povedala. 

Ne, jaz ne! Ker sem socialni idiot. Ampak dobro, saj bo zvečer boljše. Doma, ko bom sama in se nimam pred kom sramotiti.

Prijeten moški

Vseeno moram v bližnjo trgovino, ker smo vsi — pes, mačka, jaz — ostali brez hrane. Seveda grem tik preden zaprejo, da ne bo preveč ljudi. Napadov panike sicer več ni, ampak ljudje še vedno niso moja priljubljena vrsta.

Gledam slabe lubenice — opazim prijetnega moškega. Pozabim in grem naprej. Se vrtim okrog mesa — spet on. Pozabim in grem naprej. Gledam testenine — on mimo. Me pogleda in se nasmehne. 

V meni pa: “Meni? Neee, meni se pa že ni nasmehnil!”

Itak, da se je meni nasmehnil. Saj sem bila edina tam.

Odpovedala

Srečala sva se še dvakrat. V grlu me je stiskalo, roke so se mi tresle in ob pogovoru z blagajničarko — zakaj se je treba ravno danes pogovarjati? — postanem napol nema, napol hripava. Seveda je bil v vrsti za mano. Lubenica mi je padla iz vrečke, zakuhala sem in se počutila, kot da me nekdo za vrat stiska. Pa ne zato, ker bi bil on meni všeč. No, po pravici povedano, bil je več kot prijeten. Odpovedala sem samo zato, ker sem jaz njemu padla v oči. 

Če bi imela dva pira v riti, bi bila vsa šarmantna. In če bi imela tri ali štiri, bi se že imela za dovolj dobro za Brada Pitta in bi ga mogoče celo ogovorila.

In če bi popoldan, na Slovenski namesto radenske spila dvojno vodko, bi tudi imeli več od mene. Tako pametnega kot kulturnega. Brez heca.

Grem na cigaret, da se pomirim. In da razmislim. Naj uredniku pošljem to ali ono, ki sem jo napisala včeraj?