Balantič: Pesnik razdvaja, poezija združuje. Odpuščamo v srcu, ne v kamnu.

Mislim, da je Ervin Hladnik Milharčič, ko sva bila še skupaj v uredništvu Mladine, zakrivil ta miselni preobrat: pregovor “čas celi vse rane” je spremenil v “čas rani vse cele”. Če morda ni bil on, se pravemu lastniku avtorskih pravic opravičujem, vendar mu ne nameravam izplačati odškodnine.

Kdo je imel kri na rokah?

Profesor Dušan Pirjevec nam je poskušal dopovedati nekaj zelo preprostih resnic:

• Svet je razdeljen na dve nespravljivi polovici in to je najlepše opisal Cervantes v Don Kihotu.
• Med idealisti in materialisti ni omembe vredne razlike, le da vsakdo od njih gleda isti predmet s svoje perspektive.
• Za razumevanje sveta je pomembno, da ga opazujemo v vseh možnih dimenzijah, torej tudi prostoru, času in brezčasnosti.

Po večernem seminarju smo se pogosto znašli v gostilni Pri lovcu in nadaljevali pogovor. Ena od priljubljenih tem je bila, da so knjige drage in da za nas študente, ki smo intelektualci naroda, ne velja, da gre za krajo, če v knjigarni knjigo ukrademo, ker si je ne moremo kupiti. Imamo pravico do razvoja, razvoj pa je možen samo skozi literaturo in dialog.

To nam je govoril profesor, ki so ga mnogi sovražili, tudi prezirali zaradi njegove domnevne medvojne vloge okrutnega političnega komisarja partizanske enote. Pripisovali so mu strahotne zločine. Nekateri sinovi slovenskega naroda so menda spali s pištolo pod blazino, če bi se Pirjevec slučajno prikazal ob njihovi postelji v gluhi noči. Celo pesniki. Znani pesniki.

In kakšno povezavo ima to s časom, ki rani vse cele? Počasi, počasi…

Teta Francka

Nekaj časa sem stanoval pri očetovi teti Francki, ki je bila med začetniki širjenja Osvobodilne fronte po terenu v Ljubljani. Od nje sem slišal veliko zgodb, ki so rušile uradno podobo o junakih, in še posebej — z njene ženske plati — o ženskah. Njihova stališča po osvoboditvi so bila polna dvomov, medsebojnega obtoževanja in tudi pričevanj o nekaznovanih zločinih zoper neoborožene civiliste, obtožene hudih dejanj proti narodu in osvobodilnemu boju, pa se niso mogli zagovarjati.

Revolucionarni šeriat. Pa to še ni vse.

Narod ovaduhov?

Spoznal sem Jurija Součka in njegovo takratno ženo Aljošo, ki je prav tako povedala nešteto anekdot in zgodb o svoji družini, o OF, o junakih, ki so jih skrivali v shrambah in so se pisali Kardelj, Maček, Ribičič — pa so jim po vojni kljub temu zaplenili premoženje (razen nekaj predmetov, ki morda niso sodili v stanovanja zmagovalcev).

Premislek: mar niso bili zmagovalci tudi oni, ki so podpirali, skrivali, varovali?

Izvedel sem nekaj, o čemer nisem nikoli prej premišljeval. V gledališču, kjer sta delala Jurij in Aljoša, je bil to pomemben zakulisni šport, ki se je nanašal na slovenski značaj: največ Slovencev je umrlo zaradi ovaduštva. Od aprila 1941 do maja 1945 je to pomenilo smrt na eni ali na drugi strani.

Dachauski procesi

Z Mojco Drčar Murko sva v tedniku Teleks začela odgrinjati partijska pregrinjala z Dachauskih procesov. Ovaduštvo je bilo smrtno nevarno tudi po maju 1945. Prvič sem videl dolg seznam zaplenjenega bogastva nekdanje slovenske meščanske elite. Za mnogimi predmeti se je izgubila sled. Noben seznam ni bil več zanesljiv. Tudi čevljarji so prišli na okus.

Potem smo se osamosvojili, prišli so novi zmagovalci in si pripisali velik pomen. Mar so vse storili s svojimi rokami? Niso imeli s seboj vsaj kuharja, kot se je vprašal Bertolt Brecht glede Napoleonovega pohoda v Rusijo, ker mu je šlo na živce slavljenje posameznikov?

Medzgodba na Medvedjeku

Nikoli ni bil sprožen proces proti poveljniku, ki je civilna vozila in voznike spremenil v vojaške ovire in s tem dejanjem postavil na kocko njihova življenja, da ne omenjam tovornjakov in tovora. Dvomimo lahko, da ni (bilo) v Sloveniji niti enega pravnika, tožilca, ki ne bi dobro poznal mednarodnega humanitarnega prava. Le volje ni bilo prave, ker bi na junake padla senca.

Lahko pa samo mislimo, kaj bi se zgodilo, če bi se deset dni raztegnilo na štiri leta?

Feniks France

Spomenka Hribar je hotela spravno daritev, pa ji je zdaj ena, zdaj druga stran odnašala vejice za sveti ogenj. Vsi so bili za in vsi so bili proti. Zato naj bo tole zadnja zgodba.

Sem iz Kamnika — iz istega kraja kot predmet današnjega nadaljevanja 2. svetovne vojne. V tamkajšnji knjižnici mi je prijazni knjižničar leta 1969 odprl posebno sobo in sef, v katerem je bila prepovedana literatura. Med drugim Balantičeva zbirka V ognju groze plapolam in zapiski o njem. Potem me je zaklenil in sem lahko bral in prepisoval v beležnico.

Zoglenela uganka

Da, res me je France Balantič navdušil. Da, res mi je godilo, ker sem vedel in videl več kot vrstniki. Izjemna metaforika in ritem, dovršen verz, srhljiva tematika. Videnje, ki se je uresničilo ali namerno uresničenje vizije?

Zoglenela uganka.

Vem, da pesem nastane kot vsaka izpoved: da bi nekoga srečala, ne zato, da bi se po pesniku imenovala knjižnica ali trgovina s pohištvom. Pesnik piše zato, da bi ga nekdo bral…

Koliko od tistih na eni in drugi strani slovenske jare kače kako-naj-se-imenuje-knjižnica-da-bo-všeč-vsem-in-vsakomur je v zadnjem času prebralo Balantičeve pesmi? Vse njih so v “mastni drči zmleli sovražnih hlodov trupla”.

Predlagam, da zberemo denar in pesmi Franceta Balantiča natisnemo v nakladi dveh milijonov in vsakemu državljanu podarimo izvod. V knjigi naj bo posvetilo: “Pesnik razdvaja, poezija združuje.”

Pa smo spet na začetku: v vseh teh desetletjih so besede ranile vse cele, niso pa zacelile nobene rane. Tudi spomenik jih ne bo. Odpušča se v srcu, ne v kamnu. Pesnik je svojim morilcem odpustil, še preden so postali morilci. Oni pa njemu ne morejo. So še vedno morilci?