Fokuspokusova vikend bralna značka (12.7.)
Facebookovi Instant Articles se založnikom ne izidejo — Michael Wolff, MIT Techology Review.
Založniki kot naprimer New York Times bi morali doživljati eksistencialno krizo zaradi Facebookovih instantnih člankov — namesto tega pa idejo pozdravljajo. Tukaj je nekaj ključnih številk za prodajalce licenc za vsebine v digitalnih medijih: Netflix bo letos plačal televizijam in filmski industriji za približno 3 milijarde $ licenčnin in produkcijskih stroškov. Hulu plačuje 192 milijonov $ za predvajanje South Parka. Spotify plačuje glasbenim založbam 70% svojih bruto prihodkov za avtorske pravice glasbe v svojem katalogu. Facebook pa na drugi strani plačuje celi vrsti založnikov — vključno z New York Timesom, BuzzFeedom in Atlanticom —, ki objavljajo članke v njihovi Instant Article storitvi, natanko… 0$. Približno isto dobijo po pogodbah o digitalni distribuciji tudi od Apple News, Snapchat Discoverja in napovedane Googlove storitve. Nula.
Balon Trump — David Remnick, The New Yorker.
Cela desetletja so se mediji — visoki in pritlehni, levi in desni — hranili s Trumpovo nepopustljivo vulgarnostjo in pripravljenostjo na to, da reče absolutno karkoli. Kaj je bilo Trumpu mar, če ga je imel Jon Stewart vsak večer za topovski futer? To je bilo — kot danes rečemo — dobro za brand. In kaj je Trump kot brand? Z leti smo si privoščili že Trumpove hotele, Trump Magazine, Trump Airlines, Trumpove stanovanjske bloke, Trumpova golfišča, Trumpove reality showe, Trumpovo univerzo, Trump the Game, Trump čokolado, Trump dišavo, Trump Model Management, Trumpov led, Trumpove biftke, Trump vodko. Seveda je pa vedno šlo za veliko več kot burkaško zabavljaštvo. Število ljudi in narodov, ki jih je Trumpu uspelo užaliti in nadlegovati, po svoje navdaja s strahospoštovanjem. Alejandru Gonzálezu Iñárrituju je za oskarje za Birdmana počastil s pripombo: “No, to je bila velika noč za Mehiko, kot je navada v tej državi.”
Ko Janis Varufakis daje gas proti sončnemu zahodu, se ga spominjam po tem, kar je v resnici bil — Suzanne Moore, The Guardian.
Januarja, ko sem napol budna poslušala neskončno evrodebatiranje, je mož, ki mu je angleščina drugi jezik, začel govoriti o poeziji. Govoril je o svojih rojakih Grkih, ki jih omenja zato, ker — “z besedami vašega Dylana Thomasa nočejo s koraki mirnimi v noč, ker se upirajo umiranju luči”. Zdrznila sem se — pa ne samo jaz. To je bil Janis Varufakis: ekonomist, bloger, akademik, ki je kmalu postal Sirizin finančni minister. Z izbranimi besedami je opisal trpljenje in upornost svojih rojakov, vendar to ni bilo edino, kar je fasciniralo medije. Zapičili so se v njegovo upadljivost. V svetu evrokracije si radikalen, če ne nosiš kravate. Ali nevzgojen. Ali oboje. Včasih je nosil usnjen jopič. Ali Barbourjev balonar. Ali srajco, ki se je zdela malo preveč oprijeta. Dajal je vedeti, da ni kravatar, drugi pa so ob njem izpadali zategnjeni in klonirani. Svojega motorja ni zamenjal za limuzino s šoferjem. V tem na glavo postavljenem svetu je Varufakisov normalnost pomenila, da so ga ljudje imeli za karkoli od rock zvezde do boga seksa.
Zbiralci papirja — The Point.
Užitek v zbiranju knjig in kazanju svoje zbirke knjig je običajna, če že ne vsesplošna stvar med bralci in would-be bralci. Da hočemo knjige (enkrat) prebrati, je najpomembnejši razlog, da trošimo denar za knjige — ni pa edini. Radi jih tudi gledamo in radi gledamo ljudi, ki jih gledajo. Ko sem se ta mesec vselil v novo stanovanje, sem se zalotil, da občudujoče gledam polne knjižne police in poravnavam hrbte. Pri selitvi sem največ časa porabil za sortiranje knjig na police, knjige same pa so tudi predstavljale 90% vse teže, ki sem jo moral znositi v tretje nadstropje. In ko se bom čez dve leti spet selil, jih bom moral nositi še enkrat. Zakaj posvečam — posvečamo — toliko časa, energije, prostora in denarja za te 15-dolarske snopiče papirja? Zakaj tvegam poškodbo vretenc vsakokrat, ko se selim? Ali z drugimi besedami: zakaj ne kupim Kindla? Ker imam rad knjige, si rečem. Ampak o čem govorim, ko govorim o knjigah? Če rečem, da imam rad naprimer Linov Taipei, ali govorim o branju romana, ki me bogati, ali pa o svoji fizični kopiji knjige, katere bleščeči hrbet je videti še posebej fin med Primom Levijem in Davidom Lipskyjem?
