Državljani, zresnimo se! Pripada nam toliko, kolikor si lahko privoščimo.
Verjamem, da predsedniki vlad v analiziranem obdobju — Janša, Pahor, Bratuškova, Cerar — niso najslabši voditelji med članicami OECD. Pa vendar smo po zaupanju v vlado povsem na repu z zgolj 18-% podporo.
Z odstotek višjo podporo in kar 11% nižjim padcem v istem sedemletnem obdobju je eno mesto pred nami celo Grčija. Zadnji mesti na lestvici sta očitno rezervirani za razklani, histerizirani državi.
Vsaj pri nas je to logična posledica dogajanja v politično-medijskem prostoru.
Verjamem, da predsedniki vlad v tem obdobju — Janša, Pahor, Bratuškova, Cerar — niso najslabši voditelji med članicami OECD-ja. Pa vendar smo po zaupanju v vlado povsem na repu. — [Tabela: OECD]
Samorefleksija
Prvi korak v boljšo prihodnost bi bila samorefleksija. Ob prevladujoči miselnosti, da nam pripada vse in še več, so resne strukturne reforme malodane nemogoče.
Toda kriviti za to (samo) politiko ni pravično. Poglejmo se v ogledalo in pokažimo s prstom nase.
Da, krivda za nezmožnost reform je kolektivna! Skupin pritiska je toliko, kolikor je rent, priboljškov, sedežev itd. — in vsaka skupina skrbi, da se njeno korito ne bi zmanjšalo ali da ne bi bilo bog ne daj celo ukinjeno. Četudi bi to pomenilo padec ministra ali vlade.
Primer Žige Turka
Se spomnite, kako histerično je bil sprejet nekdanji “superminister” v Janševi vladi Žiga Turk? Gospod je pokasiral prvi protest — in medijski cunami —, še preden je sploh ugotovil, kje točno je njegova pisarna. Kar je sledilo, je bil ministrski masaker. Pa ne na podlagi njegovega dela, ampak na podlagi ugibanj, kaj bo delal, ko bo delal.
Podobno usodo je doživel Mićo Mrkaić, ko je postal predsednik strateškega sveta za gospodarski razvoj. Pa ni pisal in govoril kaj drugega kot to, kar danes pišeta in govorita politični in medijski mainstream.
Cerarjevi kritiki
Zgodovina se ponavlja. Kritik na račun Cerarja je toliko, kolikor je skupin, ki lahko ostanejo brez rent. Za trenutek pa se poskusimo distancirati in poglejmo, kakšni so rezultati vlade po slabem letu vladavine. Resda prodaja Telekoma stoji, toda prodali so Alpetour, Laško in celo prvo banko, NKBM.
To je več, kot se lahko pohvali katerakoli vlada do sedaj. Če prištejemo še sprejem fiskalnega pravila, je bera vlade glede na pričakovanja tako rekoč odlična.
Sodelovanje
Bolj kot kadarkoli prej potrebujemo v politiki sodelovanje — tudi čez levo-desne ločnice — in učinkovitost. Kam pripelje korakanje na mestu, lahko danes vidimo na evropskem jugu. Če smo Grkom že velikodušno posojali, naj nam bodo vsaj v poduk. Pot jih je vodila od ene neučinkovite vlade do druge, od demagogov do Greferenduma in pogovorov o Grexitu.
A tudi v Grčiji so ljudje — ciniki bi dodali: naj se sliši še tako neverjetno — nasprotovali vsakršnim spremembam. Kam je to pripeljalo zibelko demokracije, lahko vidimo v teh dneh, ko mrzlično iščemo rešitev za evropsko tragedijo.
Zato apel!
Kot je pred dnevi v Odmevih dejal analitik Dragan Barbutovski: “Potrebujemo rešitev.” Potrebuje jo EU, potrebuje jo Grčija. In rešitev potrebujemo tudi doma.
Zato apel. Drznimo si narediti to, kar je že desetletje v slovenski politiki nepredstavljivo: umirimo strasti in namesto okopov in izoliranosti izberimo premike in politično sodelovanje. Dvotretjinska večina, s katero so poslanci sprejeli fiskalno pravilo, je majhen korak za politiko, lahko pa pomeni velik skok za normalizacijo razmer.
Državljani, zresnimo se!
In državljani, zresnimo se! Spremembe so nujne, živimo v globalni vasi, kjer nam pripada le toliko, kolikor si lahko in zmoremo privoščiti. Alternativa je namreč nadaljevanje permanentne (politične, medijske, itd.) vojne, katere posledica je prosti pad zaupanja v institucije pravne države in/ali popolna apatija državljanov. Odlično gojišče za vzpon radikalnih demagogov. In tega nas je lahko pošteno strah.
