Nič ni večno in problem je tako ali tako “samo” denar

Top 5 stresov

Prekerci smo različni. Moje področje je projektno delo. Ko je delo, ga je veliko — ali pa ga ni. Tole je moja lestvica. 

Velike količine dela povzročajo adrenalinski stres. Ne vem, ali bom vse zmogla vse ali pa se bom ulovila za rep. Ko dela ni, sem cmerava, sikajoča ali sumljivo tiha. Takrat je najbolje ostati doma, v znanem, udobnem svetu.

Motivacija in kenslanje

Če grem ven, vse diši po denarju in sem deprasto stresna.

Vmesno oddajanje motivacijskih pisem na različne razpise sámo po sebi ni stresno. Čakanje na odgovore pa zna biti. Podaljšan stres. Kot kava s priboljški. “So dobili prijavo? Bojo sploh odgovorili? Zakaj moram več kot en mesec čakat, da me nazadnje skenslajo?”

Ne joči, bodi kul

Vulkanski stres ne jenja. Nenehno bruham jezo, ko za opravljeno delo po nekaj mesecih še ni plačila. Da se mi ne strga dokončno, vmes pišem in kličem tiste, ki razpisov za delo niso objavili, vendar se mi nenadoma zazdi, da bi lahko s kilometrino oplementili svoje delo.

Tečna sem, najraje bi se jim zjokala v telefon, ampak ne, ne smem. Moram biti kul, pozitivna, na izi, kakor da kličem in se ponujam mimogrede.

Potlačitveni stres. Med pogovori v mislih meljem povelja: ne delaj predolgih pavz v pogovoru. Govôri tako, kot da si na kavi. Ne jih obremenjevat s svojo bedo, si ponavljam. Nočem, da se zaradi mene počutijo slabo.

Šamaranje

Skratka, po definiciji je vse skupaj en sam stres. Tudi sama sebi ga znam dvigovati tako, da se v mislih šamaram — v prevodu: zbujanje stresa z mentalnimi klofutami —, krivim sebe in se sprašujem, kaj vse sem naredila v življenju narobe, da sem znašla v tej situaciji.

Tu in tam se delam kul, ker sem se — no, malo se še vedno — svaljkam po medijih. Omenim Radio Študent, pa kritike, pa 10 let nacionalke, češ, težke reference.

Včasih je zadrega na drugi strani telefona mučna. Ker me ne poznajo, ker so mlajši ali iz drugih profesionalnih brzic. Ne vedo, kdo sem, kaj vse sem v življenju počela — ali pa jim ne pomeni kaj dosti.

Zlatoribični sindrom

Da se počutim še slabše, si v mislih prikličem izjavo Judy Dench: da si vreden toliko kot tvoje zadnje opravljeno delo. Da nikogar ne zanima, kaj si počel doslej, v vseh teh letih. Kolektivni zlatoribični sindrom.

Malo me pogreje, ko me tu in tam pokliče uredniška ali po funkciji odgovorna oseba in me sprašuje, koga priporočam za pisanje ali vodenje pogovorov ali mogoče za kak mali piarovski opravek. Hm, rečem, vse to jaz delam.

Nekoga mlajšega. Nekoga “svežega”.

Sledi tišina. Ne, oseba na drugi strani ni hotela tega slišati. Tudi ne reče direktno, da bi nekoga mlajšega. Je pa pogost pridevnik “svež”. Nekoga, ki to še ni počel, veš, rabimo svežo kri. Začutim težo let, dolg popis del se lomi kot drevesa pod žledom. Rabimo nekaj novega, prodornega.

Super, si mislim. Od mene, ki delam za sitnico na pragu srednjih let, hočejo neznana imena, da jim s svežimi prvimi koraki in neznanjem popestrijo projekte, dogodke ali tekste.

A to, da imamo “svežo” vlado, ki dela, kot pač dela, ni dovolj prepričljiv dokaz, da sveže ni vedno okej? Se strinja, da je vlada zanič, ampak vseeno bi nekaj svežega. Potem me vpraša, ali bom razmislila in poklicala. Ne, ne bom. Moj mali doprinos k svežini na ta način odpade.

No, pa sem pridelala še enega delodajalca, ki me ne bo več klical tik pred zdajci, ko ne bo našel nič svežega, bo pa vseeno nekoga rabil. Marš, svežina!

Je to zavist?

Budno sledim tekstom in PR akcijam in primerjam dela prekaljenih in svežih. Včasih rabim mikroskop, ker te svežine ne opazim. Je to jeza, ker niso najeli mene? Je to zavist, da svežega plačujejo bolje kot mene? Tudi. Ne pa vedno. Če mi kapne dovolj evrov, če lahko plačam vse položnice, se ne obremenjujem. Če pa mi ne znese, se šamarim. Ni vse črno belo. Pilim ideje za standup nastope, kjer zabavam nevidno publiko. Top lista stresologinje. Dam si duška. Adrenalini in stresi so v vrhunski kondiciji. Razgrnem svoje življenje in se naglas režim sama sebi.

Izklop pomirja

Ker sem prekaljena v izvršbah, dolgovih in zamudah pri plačevanju, me v zadnjem času izklopi pomirjajo. Budistična stres terapija. Nedolgo tega so mi izklopili telefon sredi enormne količine dela, ko je bilo komuniciranje nujno. Še dobro, da je delal internet. Napisala sem in poslala, potem sem si vzela čas zase. Brala. Uf, če bi telefon delal, bi klicala do nespodobnih ur. Tako pa lahko mirno berem. Telefon s pomočjo prijateljice uredimo.

Potem izklopijo internet in televizijo. Če imam srečo — kar pomeni nekaj evrov v denarnici —, grem v lokalni bar, naročim kavo in jim visim na wi-fiju, dokler ne crkne baterija. Grem domov in zlikam kupe perila, zglancam stanovanje.

Če bi internet delal, ne bi bilo zlikano in pospravljeno. Še dobro, da me kdaj izštekajo.

Nima smisla

Ker denarja ni in ker problema ne morem rešiti, nima smisla, da se obremenjujem. Ugotovila sem, da dodatno stresanje jeze v takih situacijah ne pomaga. Predvsem pa ničesar ne reši. Stres mine, ko naredim nekaj dobrega zase.

Izkušnje morda ne prinesejo (“svežega”) dela in denarja, kilometrina problemov pa vsekakor prinaša mir. Ker vem, da nič ni večno. In da je problem “samo” denar.