Kako je Trojka fiskalno in finančno waterbordala Grčijo

Kaj je waterboarding

Če ste spremljali kriminalne metode mučenja vojnih in drugih ujetnikov v američkem oporišču v kubanskem Guantánamu, ste zasledili metodo waterboardinga.

Gre za simulacijo utapljanja. Ujetnika poležejo na desko in imobilizirajo, ga pokrijejo s krpo in mu na obraz zlivajo vodo. Ker je deska nagnjena nazaj, se voda nabira v ujetnikovih zgornjih dihalnih poteh, ne prodre pa v pljuča. Človek dobi občutek, da se utaplja.

Waterboarding lahko povzroči resne in trajne poškodbe pljuč in možgan zaradi pomanjkanja kisika oz. suhe utopitve, v skrajnih primerih celo smrt, da ne omenjamo hudih bolečin in občutka panike. Cilj waterboardinga je psihično zlomiti ujetnika oz. od njega izsiliti priznanje ali informacijo.

V tem videu si lahko ogledate waterboardanje, ki se mu je prostovoljno podvrgel kolumnist in avtor Christopher Hitchens (1949–2011) na predlog urednika Vanity Faira Graydona Carterja leta 2008. To pa je njegov zapis o tem.

Grčija na deski

No, metaforično imenovani metodi fiskalnega in finančnega waterboardinga sta Grčijo od februarja letos, kot v intervjuju razkriva eden od grških pogajalcev, podvrgli Evropska komisija (EK) in Evropska centralna banka (ECB). Šlo je za simulacijo finančnega utapljanja. S to razliko, seveda, da EK in ECB nista polivali žrtve z vodo, temveč sta ji odrekli finančno likvidnost.

Kakor hitro je bila imenovana nova Sirizina vlada, so vladi in bankam zaprli (skoraj) vse finančne pipice in jih podvrgli finančni suši. Poglejte si metode.

ECB je Sirizo pričakala na nož

Nekaj dni po izvolitvi nove vlade in isti dan, ko je Varufakis kot novi finančni minister prvič obiskal ECB, je ta grškim bankam prepovedala običajen način zagotavljanja likvidnosti v evrskem območju — torej z zastavljanjem vladnih zakladnih menic. 

S tem je ECB dosegla dva cilja: prvič, banke niso več mogle do sveže likvidnosti za normalno poslovanje, in drugič, vlada ni več mogla izdajati zakladnih obveznic, ki jih običajno kupujejo domače banke.

S tem je ECB Grčijo odrezala od kakršnegakoli refinanciranja obstoječih obveznosti in svežega financiranja in nasploh od mednarodnih finančnih trgov, kamor se je malo prej uspešno vrnila.

To je bila politična odločitev ECB — brez kakršnihkoli ekonomskih temeljev. V vmesnem času se situacija v bankah ni spremenila. So se pa zgodile volitve, na katerih je zmagala radikalna levičarska Syriza. In ECB jo je pričakala na nož.

Samo ELA in brez bailouta

Nadalje je ECB grškim bankam dovolila samo dostop do izredne likvidnostne pomoči (ELA), ki pa je za banke dražja in omejena. Gre za pipico, ki jo ECB po svoji volji malo odpira in zapira. Na koncu, ko je padla odločitev o referendumu, pa je ECB to pipico zaprla dokončno.

In nenazadnje, Grčiji niso želeli sprostiti sicer že odobrene finančne pomoči iz bailout programa iz leta 2012 (17 milijard evrov).

Predstavljajte si situacijo, v kateri se je znašla nova grška vlada. Onemogočili so ji dostop do običajne likvidnosti za tekoče poslovanje z izdajanjem zakladnih menic. Efektivno so jo izločili z mednarodnih finančnih trgov. Niso ji želeli sprostiti denarja, ki je bil odobren že tri leta. Bankam so omejili likvidnost. Hkrati pa je Grčija morala tekoče odplačevati obresti in kredite (IMF). Za to je morala postrgati vse finančne rezerve javnih agencij in podjetij.

Takega waterboardinga še ni bilo

Gre za metodo fiskalnega in finančnega waterboardinga, kakršnega v novejši zgodovini še ni bilo. Doslej so kakšno državo podvrgli trgovinskemu embargu ali pa zaradi bankrota ni imela dostopa do mednarodnih finančnih trgov. Toda ta država je še vedno lahko uporabljala domači bančni sektor za običajno tekoče financiranje proračuna. Grčiji pa so tudi to preprečili.

Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi leta 2013, ko so bile špekulacije o bankrotu Slovenije na vrhuncu, ECB prepovedala slovenskim bankam, da kupujejo vladne zakladne menice in jih uporabljajo kot zavarovanje. Slovenski proračun bi se sesul v pol leta.

Čemu to mučenje Grčije?

Čemu vse to? Čemu to mučenje Grčije?

Šlo je preprosto za to, da je Trojka hotela zlomiti novo grško vlado. Radikalno levičarsko vlado je hotela prisiliti, da odstopi ali vsaj podpiše kriminalen in škodljiv sporazum, ki je Grčijo pahnil v sedanjo bedo. Ta sporazum je zahteval, da letno transferira v tujino 4,5% BDP upnikom — kar bi efektivno zahtevalo 4,5% primarnega presežka v proračunu.

Nova grška vlada v to ni hotela privoliti. Na nasprotovanju temu “sporazumu” je izgradila svoj program. Grčijo je to pripeljalo v najglobljo gospodarsko depresijo v novejšem času med razvitimi državami in v humanitarno katastrofo.

Namesto tega je vlada hotela izpogajati nov sporazum, ki bi še vedno vključeval vse reforme, hkrati pa bi dal več “prostora za dihanje”, da bi grško gospodarstvo lahko začelo okrevati.

Pogajanja, ki jih ni bilo

Toda do pogajanj nikoli ni prišlo (če odštejemo zadnji teden pred referendumom). Trojka v teh petih mesecih ni hotela slišati — predvsem pa ne vodja evroskupine Dijsselbloem — grškega predloga za reforme. Hoteli so le, da grška vlada podpiše škodljiv sporazum, ki bi zaradi dodatnega varčevanja Grčijo še globlje pahnil v brezno. Če ne, “bomo sesuli vaše banke”.

“V začetku februarja je [nizozemski finančni minister in predsednik evroskupine Jeroen] Dijsselbloem rekel Varufakisu: ‘Podpišite memorandum, ki so ga drugi tudi podpisali, ali pa se bo vaše gospodarstvo sesulo.’

‘Kako?’

‘Sesuli bomo vaše banke.’”

Lomljenje do kapitulacije

In nato so jih sesuvali. Vlado in banke. Vse do zadnjega tedna. Takrat se je grška vlada končno uklonila in pripravila predlog sporazuma, ki je prinesel še za 8 milijard evrov več varčevanja (z rezanjem izdatkov in povečanjem davkov).

Ta sporazum je bil slab za Grčijo, saj bi — kot sem zapisal tukaj — v letu 2015 dodatno zmanjšal BDP za 2,25%, z ukrepi v letu 2016 pa še za 4,2% BDP. To dodatno zahtevano varčevanje s strani Trojke bi zmanjšalo grški BDP še za okrog 6,4% (pri čemer je BDP v zadnjih sedmih letih že tako ali tako padel za 25%).

Toda Trojka še ni bila zadovoljna. Hotela je še dodatno zmanjšati pokojnine (solidarnostno pomoč upokojencem z najnižjimi pokojninami) in dvig DDV na turizem, edino resno izvozno panogo Grčije.

Kot razkriva intervju insiderja, pogajanj nikoli ni bilo. Bila so le navidezna pogajanja. Šlo je zgolj za enostranski ultimat Trojke suvereni državi, podprt s fiskalnim in finančnim waterboardingom. Dokler se država ne zlomi.

Podoben tretma

Irska, Španija, Porugalska in Italija so bile deležne podobnega tretmaja, vendar v mnogo blažji obliki. (Glejte ta zapis Philippa Legraina; op. avt.). Dovolj je bilo tajno pismo guvernerja ECB, da bodo zaprli ELA pipico in že so se države uklonile. Berlusconi je odstopil. Ciper in nato še Slovenija sta bili deležni še nekoliko hujšega ultimata, ki je porezal domače zasebne lastnike in depozitarje.

Toda nobena od teh držav ni bila deležna takega fiskalnega in finančnega waterboardinga kot Grčija. Nekateri pravijo, da bi Grčija morala EK in ECB obtožiti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi zločinov nad prebivalstvom.

Karkoli že si mislim o radikalnih levičarjih…

Grčija je edina država, ki se je po petih letih nesmiselnega mučenja uprla in rekla “dovolj”. In karkoli že si osebno mislim o radikalnih levičarjih oz. o Sirizi, v konkretnem primeru so se postavili za grški narod in dejansko reševali evropske vrednote in demokracijo.

Toda rešili jih niso. Kot kaže, se je Grčija na koncu vendarle zlomila in uklonila zahtevam Trojke. Fiskalni in finančni waterboarding suverene države je torej bil uspešen. In to je žalostna novica za prihodnost Evrope.

Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 10. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Intervju insiderja o ozadju grških “pogajanj”: kako so inštitucije fiskalno in finančno “waterboardale” Grčijo. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.