Zakaj vedno znova padem na finto Hrvaške
“To ni ljubezen, to je norost!” Tako je skovikala prijateljica, ko je s kozarcem v rokah ležala sredi kuhinje. Čik ji je padel pod mizo in delal velik črn krog na parketu, njej pa je bilo popolnoma vseeno, da jo bo do naslednje selitve spominjal na nesrečno ljubezen.
Iz kroga v krog smo se trudili, da bi razumeli. Razumeli njeno neskončno ljubezen in kako hudiča ji vedno znova rata pasti s kozarcem v roki, ne da bi ga razbila.
Poln kufer grdih dek, plastičnih stolov…
Tako tudi jaz vedno znova padem na finto Hrvaške.
Celo leto se pridušam, da imam poln kufer njihovih grdih dek, plastičnih stolov, brisač z vseh vetrov, mini kuhinjskih niš, belih kavnih skodelic z modrim robom in niti enega pravega kozarca za vino. Vse, kar je več od tega, je dražje kot na Azurni obali.
Lani smo na Korčuli najeli čudovito hiško s pravimi kozarci, enim ležalnikom, brisačami, ki niso bile ukradene iz hotela in posteljo, ki ni bila podedovana po bakici. Plačali smo kot žuti in cel teden nam je scalo na preklet ležalnik.
V Grčijo pač letos ne
Letos sem hotela v Grčijo. A če smo pošteni, Excelova tabela je pokazala, da si dva, ki sta si pravkar kupila stanovanje in na noge postavila cel slovenski nepremičninski trg, takega potovanja ne moreta privoščit.
Raje sva se poročila z banko, punci od nepremičninskega agenta kupila nove joške, notarki pa plačala luksuzno potovanje na Karibe.
Ker modrost o lepotah slovenskih hribov in jezer menda pride z leti, spet sedim na plastičnem stolu, roke se mi popajo na plastičen prt in kavo si točim iz posode za kuhanje špagetov.
Dolina Neretve
Že tretje leto sva se odpravila v dolino Neretve.
Prvi pogled na dolino me vedno znova spomni na Burmo in njihove plavajoče vrtove. Kot bi se pred tabo odpiral pravljični svet vodnih vil, poln dišečega sadja in zelenjave. Med njivami se kmetje vozijo s čolnički, nabrežja rečnih lokalov so popisana s slavospevi splitskemu Hajduku: “Mala rika zna, da ga volim ja, splitskoga Hajduka!” Dolge peščene plaže so polne kajtov in trikotnih modelov z olupljenimi nosovi.
Brez marmelade iz mandarin
V eni najbolj rodovitnih dolin na svetu, kjer bi jim na vrtu lahko rasli tudi dojenčki, mi strežejo palačnike s sladkim grehom in sadno kupo iz konzerviranega sadja. Kaj pa če bi namesto kupljenega pomfrija krompir narezali na roke in na palačnike namazali domačo marmelado iz mandarin? Namesto prepečenih, kislih tuninih šniclov, naredili ribji tatarski biftek? Namesto pohane kure in žilavega kotleta ponudili ribji brodet? Namesto v olju utopljenih krafnov presenetili z narezanim sadjem?
Očitno je tudi ljubezen do dopusta na Hrvaškem norost. Ne glede na to, kako zelo nas vedno znova razkačijo, pri njih vedno znova delamo velike črne kroge. Ko lebdimo v morju, mežikamo v popoldansko sonce in razmišljamo, če bi tokrat za večerjo namesto pohane kure raje žvečili kotlet…
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 6. julija 2015, na avtoričini spletni strani Moj B®log na pizdun.org pod naslovom “To ni ljubezen, to je norost!”. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.