Združene države plaže

Tako kot so raznorazni pritepenci v začetku julija leta 1776 razglasili neodvisnost od Velike Britanije in nato postali najuspešnejša država na svetu, tako tudi drugi raznorazni pritepenci vsako leto na začetku julija razglasimo svojo eno- ali dvotedensko neodvisnost od matične države in postanemo najslikovitejša začasna kolonija na svetu.

Čofot, štrbunk in cmarjenje naj bi nas prerodili in nam povrnili življenjskih moči. Od tega nas ne odvrnejo ne stanje na cestah, ne stanje na letališčih, ne stanje na plažah.

Šerpa

Tako sem se te dni z družino mudil na oddihu v Dalmaciji. Ko imaš enkrat otroka in si šerpa za megatone obvezne opreme in še za frocov naključni uplen igrač ob odhodu iz apartmaja, si plaž ne izbiraš več tako pedantno kot nekoč.

Ko ti izpod pazduh štrlita Pujsa Pepa in Bacek Jon, pod brado pa stiskaš smolnat storž, ki ga je dete posvojilo pod prvim drevesom in si si ga nato izpogajal namesto šestkilskega kamna, hočeš torbe odvreči na prvem odseku plaže. A tam ne naletiš le na sebi enake.

Šerif

Vsaka plaža ima svojega gazdo. Poiščite tistega šestdesetinnekajletnika z najimpozantnejšim trebuhom.

Neizvoljen, neizglasovan, nelegitimen, brez listnice — njemu je vseeno. On se je rodil kot šef. Najbrž je iz rodil pokukal z dvignjeno glavo, se vladarsko ozrl po sobi in v znak, da je vse totalno kul, pomirjujoče pokimal porodničarjem. Nato je sam prerezal popkovnico in odkorakal iz sobe.

Če se vajina pogleda slučajno srečata na plaži, identično pokima in ti da vedeti, da je vse totalno kul. Vsake toliko vstane s svoje razgledne skale in se (da ravno prav zadoni) dvakrat pomlati po svojem pleksusu in (da ravno prav zašelesti) pošlata svoj nasoljeni prsni koš. Takrat v znak spoštovanja za hip obnemijo tudi škržati.

S kremo za sončenje se ne maže. Da se njegova jurisdikcija ne bi pohudičila, gre v vodo šele po sončnem zahodu, ko raja odide. S težkim, počasnim, a kirurško odmerjenim zamahom nato odkravla petnajst kilometrov. Sapo zajame le trikrat.

Namakalka

Nekoč so namakalni sistemi reševali civilizacije pred lakoto in propadom. Namakalni sistem pa to gospodično lahko spravi le v bolnišnico. Čeprav smo se razvili iz enoceličarjev v morju in nas očitno nenehno vleče nazaj k izvoru, ona tega praspomina nima. Voda ni njena prijateljica, ampak nujno zlo, ki pride s plažo.

Ko se v nekajurni negibni horizontali dodobra izsuši, nenadoma vstane in se kot hudič h križu odpravi proti vodi. Za začetek se kot Lara Croft izogiba kapljicam, ki švigajo od razposajenih otrok v plitvini. Le da je za razliko do Angeline našobljena inverzno. Ustnice si posesa v usta, na obraz si prikliče smrtno grozo pred občutenjem hudičeve tekočine. S tresočimi rokami ob telesu in po pingvinsko iztegnjenimi dlanmi se nato do gležnjev spravi v vodo. Njeni pogoltnjeni kriki, ki jih noče deliti z vami, pri tem izzvenijo kot piski v preveliki torbici izgubljene čivave.

Ko je vodostaj že nevarno nad njeno pogačico, se počasi obrne proti obali in se nato z dvema divjima korakoma, ki poškropijo pol plaže in odplavijo polovico otrok, izstreli nazaj do svoje brisače. Svoj namakalni manever ponavlja vsake tri ure.

(Ob)Rambo

Tam je, nezgrešljiv. Nase opozarja s kamuflažno ruto, ki jo ima poveznjeno čez gladko obrito glavo. Vzglavja svojega ležalnika s težkim kovinskim ogrodjem, ki si ga vsako jutro postavi na isto mesto — in ga vsak večer rezervira s štirimi največjimi kamni na plaži — nikoli ne poleže, saj mora biti ves čas na preži.

A nevarnost ne preži nujno od blizu. Zato ves čas zre skozi daljnogled. In to ne skozi navadnega. Njegov ima polarizirane leče in avtomatsko ostrenje. Nikoli namreč ne veš, kaj lahko doleti gospo, ki je zaspala na blazini in jo zdaj ziba v nemirnih vodah blizu zaščitne vrvi. Nikoli ne veš, kaj ima za bregom lokalni ribič, ki s svojim štirikonjskim tomos pogonom brbota zgolj 200 metrov od obale. In kaj vse še plove v teh vodah…

Ko si od skeniranja vseh teh obmorskih nevarnosti za hip odpočije oči in zasluženo nagne iz vojaške butare, ga sme na kratko zmotiti tudi njegova žena. Pod nos mu pomoli zadnjo števliko revije, ki nosi ljubko ime Kominek. Ko pohvali njen izbor kamina, oči znova srepo potopi v zelena zrkla. V daljavi na gladino izplavata njegova prezebla štiriletna dvojčka s harpunama, polnima ulova.

Trajnica

V vseh nas iz vzhodnega bloka ostaja še marsikateri socialistični refleks. Pa s tem ne mislim na polovico našega kulturno-umetniškega establišmenta, ki bi bil rad ob treh prodanih vstopnicah v imenu nerazumljene kakovosti za vedno priklopljen na vse vrste finančnih infuzij.

Z malo sreče boste na plaži namreč naleteli na en drug socialistični fosil. Na trajne. Spomnim se, da je mama pred našimi dopusti v Jugovini imela obvezen lepotilni termin, ki je poleg lakiranja nohtov na živo rdečo vključeval tudi zapovedano kemično obravnavo las.

Ti so se trajno nafrkljali v tako goščavo, da bi v njej komot švercali srednje velike rezervne dele za katrco.

Če te sorte sociotrajne na svoji plaži več ne našli, se vam pa bodo v oko zagotovo zalesketali peroksidni prameni in nohti v vseh barvah mavrice. Seveda to ne bodo promotorke jolly barvic ali LGBT gibanja, ampak dame, ki s tem izražajo globoko spoštovanje do institucije dopusta. Kar je nekaterim rdeča preproga, je njim peščena plaža.

Ribič

V znak upora proti izkoriščevalskemu sistemu turističnega prehranjevanja se bo sicer izurjeni sladkovodni ribič v polni opremi za muharjenje postavil na skalo med plažo in restavracijo.

Teleskopsko palico bo svečano podaljševal do zavidljive nadmorske višine in si ob tem mrmral himno svoje države. Napajal se bo z občudujočimi pogledi frocov, ki so se zbrali okrog kanglice s sardelico, ki jo bo zdaj-zdaj žrtvoval na trnku. Nato bo palico nagnil nazaj in jo potežkal. Teža svinca in sardelice se mu bo zdela pravšnja za idealen met v lesketav horizont.

Vdihnil bo in s pretkano dramatizacijo počakal na največji seštevek pogledov s plaže. Pozabil pa bo, da je za njim restavracija, zato bo v polnem zamahu zahaklal nič hudega slutečega gosta. Incident bo prišla obravnavat policija.

Plaža ne laže

Ko se torej raznorazneži v kolonah odpravljamo v kolonije in upamo, da lahko za nekaj časa razglasimo neodvisnost od svojih služb, rutine, politike in televizorja, pa hitro ugotovimo, da je na plaži samo eno, čemur ne moremo ubežati — samim sebi.