Ali bo tudi Jože Potrebuješ pokopan z vojaškimi častmi?

9.7.2015 / 06:10 Komentiraj
Ko to pišem, čakam na prenos pogreba Slavka Avsenika. Zraven bom jedel filane paprike. Pa ne me postrani gledat, prosim.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne gre za nespoštovanje. Ravno nasprotno! Filane paprike so moj mini ritual. To malo izprijenost prakticiram samo takrat, kadar dogodki posebnega pomena sovpadajo s pasjo vročino. Najbolj gredo v slast ob polfinalu evropskega nogometnega prvenstva.

Na tem mestu pa jih omenjam samo zato, ker me v kontekstu današnjega dne spominjajo na Boruta Pahorja: nisem namreč povsem prepričan, da bodo ob pogrebu velikana res pasale.

Ura je pet čez poldne, do začetka prenosa pogrebne slovesnosti imam še tri ure in pol zaleta. Zato sem se ta podvig odločil razdeliti na dvoje: na racionalne urice, ki so mi na voljo pred pahorjansko emotivno erupcijo, in na tisto, kar bo neizbežno sledilo čustvenemu potem.

Paprike pa sem dal za vsak primer iz zamrzovalnika.

Stari Džekson

Velikanskih gabaritov Slavka Avsenika ni treba objektivizirati s statistikami. Ko pridemo do številk, je stari Džekson brez lokalne konkurence. Tudi osebno sem do lika in dela Slavka Avsenika razvil posebne vrste spoštovanje. Resda mi njegove viže v otroštvu niso hladile nedeljske juhe, a sem se jih zaradi njihove vseprisotnosti skozi leta vseeno nalezel.

Avsenikovo izročilo je zame himna kičasto dobrih časov, sončnih majskih sobot za sveže poročene in soparnih, pohanja lačnih nedelj. Njegov posel in poslanstvo sta bila pozitivna vibracija. In to pred Marleyem.

Kamorkoli je usmeril svoj pogled — najsibo na Golico, Roblek, med murke ali v Planico —, je začutil nekaj pozitivnega in to konvertiral v melodije, v katerih je svet lep in enostaven in poln dobrih ljudi. Slovencev. 

Podobno optiko bo morda uporabil tudi Pahor! A pustimo se presenetiti.

Slavko je imel mandat, da vidi svet kot gorenjski vrt s palčki iz mavca — Pahor pa tega mandata nima. In če hočem biti palček, sem raje palček v Avsenikovih evergreenih kot pa v Pahorjevih govorih.

Vojaške in državne časti?

No, in tukaj se začne moje paprično prevpraševanje: Slavko Avsenik, pokopan z vojaškimi in državnimi častmi?

Težko vprašanje, ki bi ga bilo deplasirano poenostavljati na narobe ali prav. 

Slavko je seveda lahko simbol Slovenije ter Gorenjske ali Oberkrainer scene — ki jo je tako rekoč patentiral —, težko pa o njem razmišljam kot o simbolu države.

Pustimo ob strani športni nacionalizem in zablodo, da ime Golica izvira iz besede gol, ker jo rolamo ob reprezentančnih golih, in se raje vprašajmo, kakšen državljan je bil Slavko Avsenik.

Hommage: kdo komu?

Bil je garač in podjetnik. Človek, ki je razvil produkt — glasbeni žanr, pred katerim je klecnil velik del Evrope.

In zdaj se bo zmagovalcu na evropskem trgu narodnozabavne glasbe poklonila država, ki fura sistemsko uravnilovko in jebanje zasebne iznajdljivosti že od svojega prapočela? Kdo je v tej spregi hinavec, če vemo, da Slavko ni bil?

Če bi bila država iskrena, bi se kot izrednemu državljanu raje poklonila nekemu povprečnemu s.p. švindlerju s kilometrinami, ki je za povrh še brez posluha.

Razen če nima država slabe vesti in bo predsednik republike čez dve uri in pol to javno priznal.

Kultura: Login/Logout

Gremo naprej, ker vemo, da se bo tam zglasila tudi ministrica, pristojna za kulturo.

Slavko Avsenik je resda imel produkte, ki so jih pokupile desetine milijonov ljudi po vsem svetu, v bistvu pa je bil zabavljač in zvezda kulturnega miljeja muzikantenštadla.

Seveda s tem ne trdim, da njegova glasba nima umetniške vrednosti ali vpliva na našo kulturno identiteto. Lahko pa se vprašam, ali bi z državniškimi častmi pokopali tudi avtorja aplikacije Talking Tom, če bi — bognedaj — storila prerani konec. Nenazadnje sta tudi Logina z zabavnim produktom naredila milijardni posel.

Če bi bila država iskrena, bi se kot izrednemu državljanu raje poklonila nekemu povprečnemu s.p. švindlerju, ki je za povrh še brez posluha.

Bog ne daj pogrebi

Vem, bezam v sveža čustva in namenoma pretiravam. Zato se še vprašam, kako bo s pogrebnimi častmi Jožeta Potrebuješa, ko pride njegov čas. Bodo pristojni za protokol morebitno odsotnost častne čete in predsednika na pogrebu utemeljevali z premajhnimi nakladami pri tujih založbah? Bodo šli po kriterij na FURS? Ali na SAZAS? Bodo posegli po kvalitativnih kriterijih in vprašali Društvo skladateljev Slovenije?

Pa kako bo s tem, ko bo odšel Drago Jančar? Bodo tehtali biznis ali lovorike ali prevode? In ali si predstavljate, da nenadoma pokosi Ivana Novaka, poglavarja zasedbe Laibach, ki izpolnjuje marsikateri kriterij? Ne bi se zgodila samo smola, da častna četa letos ne bi šla na morje. Lahko bi celo prišlo do vojne med državo NSK in Slovenijo. Da o zagati z govorom o Ivanu ljudskih src in vseh Slovencev sploh ne govorim!

Šalo na stran, začel je govoriti predsednik Republike Slovenije. Zdaj, zdaj bo lik in delo Slavka Avsenika pozicioniral z vidika države.

Bože mili, daj se nas usmili

Kot kriterij, zakaj je država navzoča na pogrebu harmonikarja, je skozi anekdoto Borut Pahor ponudil parameter, da mora biti pokojnik bolj slaven od predsednika — no, ne, bolj slaven od Boruta Pahorja samega. Menda je nekoč z Avsenikom stal na odru pri Jožovcu, pa je nekdo vprašal, kdo je oni poleg Avsenika.

To je seveda star vic o Petroviču iz Tobačne, ki so ga vsi poznali, in papežu.

Nato pa se je vsula še toča pahorjanskega patosa, ki mi je v glavo vbila, da je Slavko za vse Slovence “sprožilec gumba sreče”, da je “pesnik slovenske duše”, pa da je Golica tisto, “kar v prsih slehernega Slovenca eksplodira v občutje sreče”.

To je tisto, kar nas peha v pogubo

V tej točki sem poleg šale na stran odrinil še filane paprike. Evo, to je to, kar nas peha v pogubo. To jebeno, neprestano poenostavljanje s strani politike. To iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Ta politično kvazikorektni “zdaj smo vsi za nekaj”, “zdaj smo vsi naši”, ta kurčevi “je suis ne vem kdo ali kaj” — vstavi po potrebi —, ki/kar je pač v tem trenutku in. 

In tako je država z intervencijo govorca Borča spet potegnila uravnilovko in nam zaukazala, kako razumeti in umestiti Slavka Avsenika.

Pri tem pa je — kot vedno — pustila premalo maneverskega prostora, da bi ga vsakdo lahko imel rad na svoj način. Brez uniforme in navijaškega gesla v treh zlogih. Go-li-ca!

Bržkone je prav to ta mentaliteta, ki trinajstletno mularijo v Dražgošah in v Šentjoštu nad Horjulom leta 2015 sili, da se oblači v uniforme v dveh odtenkih grde.

Raje imam Pastirčka

Paprike se hladijo, jaz pa imam slabo vest, ker me Golica ne napolni s srečo in ker imam raje Pastirčka. Celo slutnja drugorazrednosti se poraja v prsih, ker v omari nimam gorenjske noše, ona pa ne avbe. Slabo se počutim, ker nisem naš po vatlih, ki jih je poštempljala država.  

Kaka je torej razlika med govorcem v imenu države in velikim pokojnim državljanom?

Slavko je imel mandat, da vidi svet kot s soncem ožarjen gorenjski vrt, poln palčkov iz mavca — Pahor pa tega mandata nima. Če že hočem biti palček, sem raje palček v Avsenikovih evergreenih kot pa v Pahorjevih govorih.

Če pa predsednik želi, da postanem tudi njegov palček, naj po koncu mandata ustanovi kvintet Boruta Pahorja. Te vloge, se mi zdi, še ni zajahal.

Slavc, tebi pa hvala. Pa Lojzeta mi pozdravi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE