Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

8.7.2015 / 06:06 Komentiraj
Predsednik Pahor ob odkritju spominske plošče padlim na partizanski, domobranski strani na Karlovici pri Velikih Laščah.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival. V nagovoru je dogodek izpostavil kot primer “dobre prakse”, pohvalil tamkajšnjega župana (Anton Zakrajšek, SDS) in znova ponovil mantro, da pri nas “brat bratu ne zna odpuščati” —, strpnost in zaupanje pa da sta temelj za narodov razvoj.

O dogodku — razen Dela in STA — presenetljivo ni nihče poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav je bil zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko samo ugibamo.

Pietetno dejanje?

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za “pietetnim dejanjem” odkritja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov — padle borce NOB, padle domobrance in žrtve povojnega nasilja?

Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takem predsedniku obrača v grobu?

Državljanska vojna? Ne!

Takoj lahko opazimo, da je bil dogodek napisan v skladu z idejo, ki jo je v javnih nastopih zadnje leto Pahor večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim — italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem —, le “brat bratu” tega nikoli ne bo odpustil. On, vrli Pahor, pa da bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade na tezi, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila “neprava” domobranska stran.

Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imelo smisel, če bi na Slovenskem potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija — kar ta običajno tudi je. Pa ni.

Pahorjevo pretvarjanje

Zato se Pahor mora znova in znova pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev. Ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz političnega oportunizma, da bi se prikupil tako levim kot desnim? Tega ne vemo.

Tako kot se partizani niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso borili proti partizanom iz kakega drugega razloga razen tega, da bi pomagali okupatorju oz. iz prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Ta jim je za to priskrbel orožje.

Ali kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: “Sodelovanje z okupatorjem je bila naša dolžnost.”

Da so se imena enih in drugih znašla na isti spominski plošči, temelji na nesramnih predpostavkah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanja med vojno in redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In vse to se je odločil na vso moč promovirati tudi predsednik Pahor.

Gostilniški prepir

Še bolj absurdno popačenje zgodovinskih dejstev pa sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan in neimenovani domačin.

Njuna redukcija “bratomorne morije” gre celo tako daleč, da sta takratno dogajanje prekvalificirala v nič manj in nič več kot nekakšen gostilniški prepir razboritih fantov. Ker če so se prijatelji po neumnem skregali, čeprav so prej skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

“‘Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,’ je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorju, drugi pa so z njim sodelovali.”

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je v izhodišču povzročila ta njihov ideološki razkol. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Anticipacija strinjanja

Pozicija sprave pogosto črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji — in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete —, vam lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin.

Takšno pojmovanje sprave je zato politično uspešno — tudi v Pahorjevem primeru —, hkrati pa uspava konformistične medije, ki se očitno ne zmorejo postaviti na pozicijo argumentov in resnice.

Končni rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami — ali večjimi, odvisno od percepcije — ob tihi asistenci in konsenzu nedejavne večine prilezete zelo daleč.

Ker kdo si bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor. Kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

“Pahor je današnji dogodek označil za ‘nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške’, so sporočili iz Urada predsednika Republike. ‘Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,’ je poudaril.”

Lepe želje, ni kaj

Kot so še zapisali na strani Urada predsednika Republike, je Pahor dojel ploščo kot “intimen dogodek”, njegovo uho pa je — kako simpatično! — zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo:

“Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.”

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za človeškost mediji raje odločili za molk. Tudi ob protestu predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečko Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo.

Skoraj ob istem času pa so nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih.

Ne, ne, za medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, niti ni bila Pahorjeva ponovna udeležba pri tem sporna.

In tako nam mediji in predsednik z lažmi in pod krinko plemenitosti tlakujejo pot v naš skupni pekel.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 6. julija, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE