V senci grške fige

Grčija, roko na srce, bi bila za Unijo mačji kašelj, če seveda bi ne šlo za discipliniranje članice, države, naroda v duhu kapitalizma. V tem sistemu odlično delujejo osebe, vzgojene v kateremkoli totalitarnem režimu. Recimo vzhodnonemškem. Primer je zrel za psihoanalitike — jaz pa to nisem.

Le to še rečem: vsak totalitarni režim je pobijal za svarilo. Da so ljudje vedeli, kaj je red.

Saj gre za to?

Slovenija je v grško krizo vpletena po zaslugi ministrov in predsednikov vlad, ki so dopustili tako visoko slovensko izpostavljenost pri reševanju francoskih in nemških bank. Saj gre za to? Tako pravijo na drugi celini: Paul Krugman (Greece Over the Brink, New York Times), in še en nobelovec, Joseph E. Stiglitz, ki si je drznil imenovati zadevo z Grčijo kot napad Evrope (ne EU) na grško demokracijo (Europe’s Attack on Greek Democracy, Huffington Post).

Nova balkanska vojna je vojna med velikimi bankami, ki so se najprej bahavo napolnile z grškimi državnimi obveznicami, potem pa poplačilo iz bankrotirane grške državne blagajne razpršile po članicah EU in Grkih samih, ki so, kakršni pač so. Gre tudi za temeljne evropske vrednote, ki jih EU ne brani več. So pa zapisane v temeljnih listinah.

Dolgi nosovi

Grki se v pol leta, kolikor jim je dala časa Trojka, ne bodo bistveno spremenili. Nekoč sem bil na Kreti in spraševal ljudi, zakaj imajo izdelana zgornja nadstropja novih hiš, pritličja pa so bila brez sten. Zato, so rekli, ker jim v tem primeru ni treba plačati gradbenega dovoljenja. Ob cestah na Kreti pa je bil najbolj raznolik nabor spominskih znamenj umrlim v prometnih nesrečah. Tudi zanje ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje.

Torej: banke so rešene, države solidarnice kot Slovenija bodo ostale z dolgim nosom, rešeni nemški kapital bo kupil še kaj od slovenske srebrnine in svet se bo premikal naprej.

Zaostrovanja

Premikal pa se bo v zaostrovanje med Natom, Rusko federacijo in Kitajsko kot stranskim igralcem ter v zaostrovanje na Pacifiku med ZDA, Japonsko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Veliko Britanijo na eni strani ter Rusko federacijo, Kitajsko in Indijo na drugi. Te tri so že zdavnaj podpisale dvostranske obrambne sporazume na najvišji ravni. Ne bom našteval zaveznikov, satelitov in članov koalicij voljnih.

Morda pa se ne bo zgodilo nič od tega, ampak nekaj povsem nepričakovanega — recimo vojaška diktatura v Grčiji.

Kdo je dobival največji del proračunske pogače? Morda obramba? Imajo zgodovinske izkušnje. Le kaj počnejo veliki finančni skladi, recimo Pimco/Allianz? S čim nameravajo bogatiti svoje portfelje? Denar mora krožiti — in če je kupna moč v regiji nizka, potem kroženje denarja zelo dobro poživi vojna. Lepa, omejena, nekaj časa trajajoča vojna prinese dobiček vsem igralcem, čeprav ne reši ničesar.

Toda kdo si sploh želi rešitve, če pa ekonomija tako lepo teče? Lepe besede o miru so za javnost in idealiste. Polje osebnih svoboščin se v nacionalnih zakonodajah nezadržno manjša. Politične in kleptomanske elite grabi strah.

Reševanje problemov s problemi

Kaj naj si mislim o Sirizi in Podemosu, ki ju prodajajo kot panacejo za vse naše probleme? Z novo težavo reševati stare probleme? Kam se je izgubila logika? Mar se ni začela v antični Grčiji, kjer je demokracija nastala kot prostočasna dejavnost lastnikov sužnjev in srebrnih rezerv?

Preprosto: absolutno pravična distribucija virov in presežkov ni možna ne po človekovih potrebah (komunistični eksperimenti), ne po človekovih sposobnostih (pogoltni kapitalizem). Možna je samo bolj pravična razdelitev, to pa je mogoče doseči samo z novim dogovorom. In če ne gre drugače, bi bilo treba en odstotek prebogatih malo stisniti, 99% pa dopovedati, da se je treba Živalsko farmo naučiti na pamet.

Vera v vrednote ne prinese dodane vrednosti vsem, temveč samo nekaterim.

d.o.o./d.n.o./k.d./d.d.

Seveda obstajajo oblike bolj poštene družbene ureditve vsaj na omejenem geografskem prostoru: recimo komune, kibuci, kooperative. Kooperative so trajnejše od komun. Naša oblika kapital-komunizma — mislim slovenski kvazikapitalizem, ki je v bistvu jablana, cepljena na robido — ni bila nikoli prijazna do komun, kibucev in kooperativ. V njih težko pride do prevlade posameznika nad večino.

Ne. Veliki duhovi treh ljubljanskih fakultet so si zamislili samo d.o.o., d.n.o., k.d. in d.d. in jih obdali z mrežo zakonov in podzakonskih aktov, da bi omogočili slabemu odstotku prebivalstva legalno pridobiti bogastvo, ki ga s poštenim delom sicer ne bi mogli niti v desetih življenjih. Za njih so skrčili čas.

Goveja župca

Dobra stran je, da vemo zakaj in kako se je to zgodilo, slaba pa, da ne vemo, kako to popraviti, da bi dosegli kritično maso.

Profesor kemije se je pogosto norčeval iz tistih, ki so hodili na nedeljska kosila v gostilne na pristno slovensko govejo župco. Hja, je rekel, če odpadno olje pri ustrezni temperaturi dobro stisneš, dobiš dobro novo olje, in če na njem popražiš jušno zelenjavo, dobiš z nekaj dodatki izvrstno govejo juhico.

To me skrbi: če torej stisnemo vladajoče elite in dvignemo temperaturo, dobimo na koncu ponarejeno demokracijo? Potrebujemo nov recept, nove sestavine, nove kuharje.

Zmerni skepticizem

Morda so nova gibanja začetek tega. Za zdaj ostajam dvomljivec. Zgledujejo se namreč pri spodletelih teorijah. Potrebne so nove metode, ki bodo presegle znane, prevladujoče oblike človeške družbe. Ne smemo gledati sprememb z napačnimi obeti (nauk arabske pomladi).

“Najbolje je gledati roko, ki se ne premika, in udariti kamen tam, kjer ga najbolj boli,“ je rekel pokojni prijatelj Marko. Noben kamen se ne more upreti pravemu udarcu.

Za zdaj je jasno le to, da se bodo elite upirale z zakoni, ki bodo vse bolj omejevali svobodo izražanja. Povedati glasno, kaj si mislim, misliš, mislimo je razpoka v skali. In odvadimo se misliti, da politiki — domači, evropski, svetovni — delajo v prid ljudem. Dobre poteze se jim verjetno samo ponesrečijo.