Fokuspokusova vikend bralna značka (5.7.)
Bilijonarji na barikadah — The New York Times.
Ta mesec, ko je milijarderski trgovski mogul Johann Rupert imel govor na Financial Timesovem “luksuznem summitu” v Monacu, je zvenel bolj kot marksistični teoretik, ne pa kot človek, ki je obogatel s prodajanjem Cartierovih diamantov in Montblancovih nalivnikov. Nastopil je pred množico direktorjev firm kot Fendi in Ferrari in dokazoval, da ni prav — pa tudi ne dobro za biznis —, da “desetinki procenta desetinke procenta” prodajamo luksuzne predmete, ki jih pod pritiskom vedno večje prihodkovne neenakosti ne bodo več hoteli kazati navzven. “Kako se bo družba spoprijela s strukturno nezaposlenostjo, nevoščljivostjo, sovraštvom in socialnimi orožji?” se je vprašal. “V tem trenutku uničujemo srednji sloj in to bo prizadelo vse. Ni pošteno. Zaradi tega ne spim ponoči.”
Bi morali po dogodkih v Tuniziji bombardirati ISIS v Siriji? — Prospect.
Obrambni minister Michael Fallon je opozoril, da je nelogično spoštovati mednarodno mejo med Irakom in Sirijo, ko pa jo ISIS vidi kot kontinuiran prostor, katerega velik del nadzira. Če bombardiramo ISIS v Iraku, zakaj ga ne bi tudi v Siriji? Še posebej, če bi bila akcija videti kot direkten odgovor na tunizijski masaker na plaži in bi pripomogla h kredibilnosti vlade glede boja proti terorizmu. Fallonovo pripravljanje terena je po svoje bolj zanimivo v političnem kot pa v vojaškem kontekstu. Potem ko je bil ponovno izvoljeni premier v parlamentu enkrat že preglasovan v zvezi s Sirijo, se bo v prihodnosti hotel izogniti podobni zadregi. Razmišljanje obrambnega ministra je lahko razumemo kot obliznjen prst v vetru za testiranje javnega in parlamentarnega odziva.
Nihče si ne želi biti pokopan s svojim iPadom — The New Yorker.
Ali se kdaj sprašujete, kaj pomeni zares živeti? Matthew Crawford, vodilni filozof/serviser motocilkov te generacije, ima precej dokončen odgovor. Za njega to pomeni biti prepleten s realnimi izzivi sveta, ki ga živimo. Živeti in biti svoboden je po Crawfordovo v “spretni medigri” z ovirami in frustracijami realnosti, kot kadar igramo instrument, popravljamo motor, vzgajamo otroke ali jadramo. V svoji prvi knjigi, Shop Class as Soulcraft, je Crawford opisal svoj prehod od življenja med papirji think tanka k življenju ob popravljanju motociklov. Najbolj ceni prepletenost z realnostjo, ker da s tem zares izkušamo veličastnost. “Spoznavati stvari na ta način je v bistvu erotično,” piše v svoji novi knjigi The World Beyond Your Head, ker nas to “vleče iz nas samih k lepoti”.
Radi imamo Ameriko — in tudi ti bi jo moral imeti — Mother Jones.
James West: Okej, kako bova začela?
Ben Dreyfuss: 4. julij! Amerika! Ta veliki ameriški praznik, ko praznujemo del ameriške zgodbe. Najzgodnjejši del zgodbe. Ali vsaj najzgodnjejši uradni del. Ne proslavljamo teh zadev okrog Mayflowerja.
JW: Ideja je skratka, da govoriva o tem, zakaj je ta praznik tako pomemben za Američane in Ameriko in posledično za svet, ker za Američane je Amerika svet. To ne paše ravno v Mother Jones, ne?
BD: Se strinjam, ja. Nimamo veliko zgodb z naslovom Amerika je veličastna.
JW: Ponavadi so naslovi Amerika: Še veliko huje kot si mislite ali Amerika: Zbežite. Resno. Zbežite, dokler lahko.
BD: Ampak ne moreš biti kritičen ves čas, ker lahko dobiš anevrizmo. Dajva torej govoriti o bistvenem — kar je, da imamo v resnici radi Ameriko! Do nje smo sicer neizprosno kritični, ampak takšni smo zato, ker jo imamo tako radi. Ne bi pisali teh zgodb, da mora postati boljša, če do nje ne bi čutili ljubezni.
JW: Ameriko imamo iracionalno radi. Jaz sem recimo zapustil raj na sončni plaži in se preselil v to podgan polno pizdarijo, ki jo imenujemo New York. Kakorkoli, bom začel s preprostim vprašanjem: kaj imaš v Ameriki najraje? Prva stvar, ki ti pride na misel.
BD: Blue jeans. Po mojem je blue jeans neverjeten. Rad imam tudi Hollywood in rock’n’roll. Blue jeans in Hollywood sta zmagala v hladni vojni.
JW: Blue jeans, če ga ne izdelujejo otroci v Aziji.
