Fokuspokusova vikend bralna značka (4.7.)

Edukacionisti so pozabili na moč znanja — Spiked.

Negativno gledanje na šolanje je že od 70. let značilno za strokovnjake za družbene vede in politično levico — torej za tiste, za katere bi domnevali, da si najbolj prizadevajo omogočiti dostop do znanja. Toda neuspeh šol, da bi izobrazila večino, je ta generacija edukacionistov videla kot neizogibno posledico resničnega namena šol: ohranjanja podrejene vloge delavskega razreda v kapitalističnih družbah. Dejstvo, da del dijakov iz delavskega razreda vendarle pride na univerzo, je zanje samo legitimacija temeljne družbene neenakosti. Ali z drugimi besedami, ta generacija edukacionistov se je osredotočila na napake družbe in ugotovila, da so šole samo simptom.

Tisk brez tiskarjev — Blog Jacqui Banaszynski.

Novica tega tedna v Oregonianu — z.t.k. Oregon Media Group (OMG!), z.t.k. Advance Central Services Oregon, z.t.k. Advance Publications, z.t.k. Kdo lahko temu sledi — ne omenjajo odpuščanja. Rečeno je samo, da “se poslavljamo od svojih dolgoletnih sodelavcev v tiskarni”. Alter tednik Williamette Week ocenjuje število odhajajočih med 100 in 200. Pa kaj potem? Samo še ena zgodba o tradicionalni medijski industriji, ki jo je odplavil digitalni cunami. Bolečina na eni fronti, napredek na drugi. Pohod časa in tehnologije. Od konjev do avtov in od avtov do raket in to. Mi je pa dalo misliti o kar nekaj izgubljenih specializiranih poklicih. In o še enem delavskem razredu, katerih krepki in skrivenčeni prsti se ne znajdejo dobro na tipkovnici iPhona. In o bistvenem delu novinarskega dela, na katerega ga redki izven našega sveta pomislijo ali kaj šele opazijo. In o tem, kaj vse je bilo potrebno — in kdo je bil potreben —, da je bilo to delo opravljeno tako, kot je moralo biti.

Nabokovova Amerika — The New Yorker.

Tretjega februarja 1954 je Vladimir Nabokov pisal Jamesu Laughlinu, ustanovitelju založbe New Directions: “Ali bi se vam zdelo zanimivo objaviti časovni stroj, ki sem ga pravkar dokončal? Gre za roman na 459 tipkanih straneh.” Roman je bil Lolita — zgodba o pedofilu srednjih let in njegovem spolnem izkoriščanju dvanajstletnega deklice — in Nabokovov opis se je izkazal za točnega. Za knjigo ni našel založnika skoraj pet let, dokler se grožnje s prepovedjo in zaporno kaznijo za avtorja in založnika niso polegle. Ko je Lolita v Ameriki končno izšla — novembra 1958 —, je to bila dejansko zapoznela eksplozija. Glavni kritik revije Time, Orville Prescott, jo je sicer označil kot “odvratno, intelektualistično pornografijo”, vendar je v trenutku postala best-seller in celo potolkla rekord v tedenski prodaji, ki ga je do takrat držal V vrtincu. Še več! Sčasoma je Nabokovu zagotovila status največjega mojstra angleške proze po Joyceu.

Philip Glass se ozira k desetletjem združevanja glasbe in likovne umetnosti — Time.

Ikonični skladatelj govori o dolgoletnem prijateljstvu s kiparjem Richardom Serro in svojem nedavnem nastopu sredi umetniške instalacije in svetuje mladim umetnikom. Na začetku svoje kariere  je Philip Glass pogosto izvajal svoja dela v intimnih prostorih umetniških galerij in newyorških loftov. Danes 78-letni, priznani skladatelj še vedno nastopa v nekonvencionalnih prostorih. “Glasba, ki sem jo delal in ki so jo delali moji prijatelji, ni bila za v koncertne dvorane,” pravi Glass. “Ampak ni nam bilo težko igrati v muzejih in galerijah, kjer so nam dali priložnost. Potem pa v resnici nismo nikoli šli stran.”