Ikebana in torte za dan državnosti

Sladkorni maček

Dan državnosti sem obeležila tako, kot se spodobi. Praznično.

Uvožena prijateljica si s Slovenijo deli rojstni dan. Pri darilih je manj zahtevna od države. “Nič daril, samo napecite mi kaj,” je bila skoraj ukazujoča prošnja. Žur za ženske in otroke, stregel nam je pa moški. Zadeli smo se ga na lepem vrtu. S sladkorjem. Na sladko sem nora. No, iskreno in direkt povedano — odvisna. Brez meja sem. Konzumiram, dokler telo zdrži. Sladkorni maček naslednji dan je bil eden najhujših v zgodovini mnogih mojih mačkov. Hujši od ruske vodke.

Preganjala sem ga z gledanjem televizijskih oddaj na računalniku. Proslava me še čaka. Naporno delo, ko je treba vsako leto slaviti državo in biti izviren.

Perfektna premierska ikebana

Najprej sem si pogedala pogovor z nekdanjimi predsedniki vlad ter eno in edino predsednico na nacionalki. Slovenija po 24 letih.

Ob scenografiji mi je skoraj postalo slabo. Sladkor se še ni razgradil. Razporeditev rož na robu omizja je spominjala na torto. Lepa postavitev torej. Na moji desni dva prekaljena, Alojz Peterle in Janez Janša, v sredini Rosvita Pesek, na moji levi pa Miro Cerar in Alenka Bratušek. Pozicionirani kot perfektna ikebana.

Hmm, saj res… Tviteraši, ki so pogovor gledali v živo, so že sproti opozarjali, da manjka Anton Rop. Če bi ga povabili in bi odklonil, bi to prav gotovo omenili. To vedno povejo. Naštevajo, koga vse so povabili, pa ni prišel.

Adijo torej analiza dolgo vladajoče LDS. Izbrisali so jo. Mogoče zato, ker nekaterim še vedno povzroča LSD učinek in bi se lepo omizje sesulo ob omembi LDS. Morda bi kdo dobil bipolarno motnjo. Nori ljudje pa res ne spadajo v studio na praznični večer na nacionalki. OK, eden od predsednikov vlad manjka, ker igra predsednika države, dva pa sta mrtva.

Slavnostna razprava o mrtvih in izbrisanih

Morda se je zato dolgih dvajset minut bleda razprava vrtela okrog mrtvih. Ni kaj, slavnostno. Parada okostnjakov za rojstni dan države. Spektakel za komaj žive pred TV ekrani. Onemela sem. Zakaj ne gredo raje v živo na sprehod v Hudi jami in štejejo kosti? Ugotavljajo, katere so slovenskega izvora, katere pa neznanega mednarodnega porekla? Itd. itd.

Se strinjam, mrtve je treba pokopati. Toda to, kar pri nas z njimi delamo, ne diši po spravi in dostojnem slovesu. Samo mrcvarjenje je. Maltretiranje živih z mrtvimi.

OK, kaj pa izbrisani, velika in grozljiva zgodba sveže Slovenije? Tedanji predsednik vlade sedi v studiu. In o tem ne reče nič. Ker ni bil nič vprašan.

Izbrisani se pojavijo na 50. minuti oddaje. Kot strošek. Ko Miro Cerar govori o viziji in bačnih luknjah, omeni izbrisane kot strošek. Halo? Potem pa še malo o mladih, zdravstvenem sistemu, pa spet o bančnih luknjah.

Odgovornost. OMG!

Vsi so pogosto uporabljali besedo odgovornost. OMG. Janša je navrgel nekaj zimzelenih in se skoraj zjokal, ko je Bratuškova govorila, da je treba gledati v prihodnost. Znorel pa ni.

Na koncu sem se naslajala nad tem, kako razumevajoči so bili drug do drugega. Še nekaj minut več, pa bi se morda že objemali. Ali objemali in tolažili. Dobili bi sliko slovenske ljubezni: zmahani v objemu. Oddaja je bila dolgočasna. Za dolgčasjem pa, po nekaj minutah, začudenje. A to je Slovenija po 24 letih samostojnosti? Nič kaj mično ni izzvenelo — glede na to, da so začeli oddajo o Sloveniji kot “mični” 24-letnici.

Depra: zbijanje sladkorja s komercialko

Ko me je nacionalka skoraj dotolkla — sladkor je sicer izpuhtel, pa vendar sem postajala vse težja —, sem kliknila na preverjeno komercialko. Moji dragi skrajnolevičarski prijatelji so me opozorili na Preverjeno. Če je kakšen med mojimi desen, to dobro skriva. Ali pa se med levičarsko zalego ne upa razkriti.

Odpočila sem si. Slovenija je lahko po 24 letih bolj barvita, življenjska, celo duhovita. Od mojstrov pidov pa do “lika in dela” Janeza Janše. Kar je Andrijani Starina Kosem omogočilo lep comeback v medijski svet. Elegantno. In madona, nisem vedela, da nas Jugoslovane v Trstu tako častijo. Obstaja spominska soba z relikti iz 70. in 80. let preteklega stoletja, povezanih s takrat nabolj udarno šoping nacijo. Da nas pogrešajo, vem. Raje nas imajo kot Kitajce.

Mogoče bom malo razmislila, ko me bo imelo, da pljuvam po desetdnevni vojni. Za nekatere je bila to čisto prava vojna. S poškodbami, mrtvimi vred. Natresli so nam samo pozitivne plati dežele, ker se spodobi, da se za rojstni dan pohvalimo.

Smrklja in gospa

Na smrkljo Slovenijo gledam, kot se za gospo spodobi. Mar bi ji v puberteti pristrigli krila, ji večkrat postavili omejitve in prepovedali pozne izhode. Raztrgati bi ji morali čekovno knjižico, da ne bi kupovala nekih vrednostih papirjev, in jo poslati na poletna študentska dela. Ker so žur in si prišparaš za prvo samostojno morje.

Pajdašila se je s požrešnimi mladeniči, ki so nam mogoče šli na živce, nismo pa opazili, da so vampirji. Preveč smo ji dovolili, zdaj pa plačujemo za njene izpade. In smo vsi skupaj doma, ker si ne moremo privoščiti počitnic. Ob vseh naših žrtvah — in neplačanih žurih — je na sredini dvajsetih deprasta. Ždi doma, se ne premakne nikamor, po diplomi noče v strokovno šolo ali delati vsaj čez sezono. Na pragu srednjih let trmari in sopiha in vse zahteva. Tarna, da ne razumemo mladih, kriči na izbrisani srednji razred, pa spet ta srednja leta, češ, da jih ne razumemo. In da zakaj si nismo zrihtali udobnih služb in LDS kreditov za vikend na Hrvaškem.

Vsi skupaj se bomo upehali in počakali, da se vsaj malček postara in spametuje. Ni druge.