Grčija si ne zasluži ne razumevanja ne solidarnosti

3.7.2015 / 06:06 Komentiraj
Solidarnost z Grčijo je kratkovidna. Če pade takšna Grčija, bo padla tudi takšna Nemčija. Oboje bo olajšanje za Evropo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Človeške zgodbe in rane

Na poti s Krka, 1. julija 2015

Prejšnjo sredo zvečer sem gledal še enega iz niza dokumentarcev, ki te dni nastajajo v Grčiji. Reporterji je nemška serija na televiziji ARD, tokratna zgodba pa je poglobljeno pokazala rane posameznikov, ki so se znašli na robu preživetja in brez dostojanstva.

Videl sem, kako ljudje ostajajo solidarni. Na otokih pomagajo celo afriškim beguncem, ki z gumijastimi čolni vsako noč oblegajo peščene plaže… Videl sem, kako grški izseljenci — tudi iz Nemčije — namensko prihajajo domov s tisočaki evrov v gotovini in jih namenjajo za zdravila in druge stvari v dobrodelnih zdravstvenih domovih.

Češnje so na tržnicah letos prodajali po evro in pol za kilogram, pa jih ni kupil skoraj nihče. Še lani so jih za dvojno ceno razgrabili. Ob koncu dneva pa je nastajala gneča, ko so mnogi v vrečke in cekarje pospravljali ostanke zelenjave in sadja s tal in stojnic.

Temu je treba narediti konec

Ob teh posnetkih je težko ostati ravnodušen. Prav je, da nas opozarjajo na brezupni grški vsakdanjik — toda še bolj nujno je, da takšnemu grškemu propadanju pomagamo narediti konec. Tudi s tem, da ustavimo Nemčijo. Če ne najde pravega zdravila, naj Angela Merkel neha pisati recepte.

Ob krizi v Grčiji se nisem oglašal. Preveč je bilo že pisanja in govorjenja o tem na vseh koncih. Pa tudi malo izkušenj imam z Grčijo. Ne poznam je dovolj dobro, da bi modroval o Helenski republiki. Spominjam pa se dveh stvari.

Umiranje, pogreb, sedmina, dolgovi

Bilo je ob koncu osemdesetih, takrat sem bil turistični vodič. Za novo leto sem turiste nekajkrat peljal tudi v Grčijo. Natančneje, v Atene.

Spominjam se, da so posadke turističnih ladij stavkale prav na silvestrovo. Mnoge turiste z vseh koncev sveta so s tem prikrajšali za silvestrovanje na morju. S tem, da so udarili po turistih, ne pa po svoji oblasti, niso imeli nobenega razumevanja zanje. Niso se niti opravičili, kaj šele razmislili, da so svojo jezo usmerili na napačne ljudi. Saj so vendar turisti tisti, ki jim prinašajo devize. (To je bil še čas drahme.) Turisti so jezni in razočarani silvestrovali pač v hotelih, mnogi med njimi se verjetno nikdar več niso vrnili v Grčijo.

Vse, kar smo pozneje izvedeli o razsipnosti javnega sektorja in o eliti, ki ni plačala niti evra davkov — da ne naštevam naprej —, samo potrjuje moj vtis. Vsi tisti, ki jim je danes težko in se borijo za preživetje, res niso krivi za vse, kar se je dogajalo, toda uživali so v tej dolgi in razvratni veselici.

Ta Grčija zdaj umira. Vprašanje je, kdo bo dal za sedmino. Nemčija očitno ne. Mrtvecu bo prisiljena odpisati le dolgove.

NATO, EGS, EU, evro, ameriško prijateljstvo, vse to so bila darila Grčiji. Darila, za katera se nikdar ni zahvalila. Še več! To so bila darila, ki jih niti ni znala prav uporabiti.

Olimpijske igre 2004

Drugi spomin je veliko bolj živ, občutno poznejši. Nekaj dni sem preživel v Atenah tudi med olimpijskimi igrami leta 2004. Najbolj mi je ostal v spominu grški nacionalizem. Tak brutalen, umazan nacionalizem… Na stadionih so vihrale le grške zastave, oglašali so se samo ob nastopih grških športnikov, ki so jim nekritično ploskali tudi takrat, ko so zamočili. Prav je, da ploskaš tudi, ko kdo naredi napako ali mu spodleti, a ni prav, da to počneš le takrat, ko nastopajo domači.

To so bile igre, ki nikomur niso ostale v prav lepem spominu. Grozljivo propadanje drage in moderne infrastrukture po njih je samo še en dokaz grškega odnosa do življenja, skupnosti, posojenega denarja…

Cerar izrazil solidarnost in razumevanje…

Prebral sem, da je slovenski premier Miro Cerar ob grškem bankrotu 1. julija izrazil solidarnost in razumevanje. Ne, gospod Cerar. Grki si ne zaslužijo ne razumevanja ne solidarnosti.

Cerarjev oče je bil spoštovan športnik v nekdanji državi, njegova mati pa ugledna pravnica, pozneje je šla tudi v politiko. V Jugoslaviji njegovih staršev je bila enakovredna Sloveniji tudi Makedonija. Revna, a šarmantna republika, ki ji Grčija že dve desetletji preprečuje vstop v mednarodno skupnost.

Kaj je naredila Slovenija, da bi Grčiji preprečili umazano igro z usodo neke države? Kdo so Grki, da smejo na zgodovinskih mitih zahtevati zase pol Makedonije in ji odrekati ime? In kje je zdaj EU?

Kako Grki izsiljujejo Makedonce (in kako so Slovenci tiho)

Kaj je naredila Slovenija za to, da bi Grčiji preprečili to umazano igranje z usodo nekega naroda, države? Kdo pa so Grki, da smejo na zgodovinskih mitih zahtevati zase pol Makedonije in njeno ime? Kje je zdaj EU? Kje so zdaj vrednote, o katerih zadnje dni poslušamo toliko zvenečih besed? Kaj so uradniki in politiki EU naredili v zadnjih dveh desetletjih, da bi Grkom odločno povedali in pokazali, kaj je solidarnost, kaj je pravičnost, kaj moderna skrb za univerzalne človekove pravice? Te stvari so v Makedoniji enake kot v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, pa tudi v Grčiji, mar ne?

Slovenija je majhna država, a če kriči, se jo vseeno sliši. Toda Slovenija je ob grškem izsiljevanju Makedonije že dvajset let tiho. Ignorantsko in pokvarjeno tiho.

Z Grki je treba biti previden

Ne, tovariši, ni zajebala samo Grčija. Zajebala je predvsem Evropa, z njo pa ves samooklicani razviti svet. Tudi Slovenija. Z Grki bi morali biti previdni.

Vem, da danes vsi premalo beremo. Zlasti kvalitetne časopise. Ker je v Sloveniji takšnih zelo malo, je treba seči po tujih. Nemških, francoskih, angleških… Tistih kvalitetnih. Kjer ni politikantstva, je pa zato veliko dejstev.

Grki so se po 2. svetovni vojni izognili komunizmu, ob vojaškem udaru oz. diktaturi in po njej pa so bili za to nagrajeni. V južnem Sredozemlju so ščitili zahodne vrednote, obkroženi s samimi sovražniki. Svojimi in zahodnimi. Okrog njih so bile Turčija, Albanija, Jugoslavija, Bolgarija… — vsi ideološki nasprotniki Zahoda.

NATO, EGS, EU, evro, ameriško prijateljstvo, vse to so bila darila Grčiji. Darila, za katera se nikdar ni zahvalila. Še več! To so bila darila, ki jih niti ni znala prav uporabiti.

Ko je Jugoslavija s Titovo smrtjo nehala prejemati darila, je propadla. In razpadla. Grčija propada, ne more pa razpasti. In skrajni čas je, da se strezni.

Schäuble ima prav (a ne pove vsega)

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble ima prav, ko pravi, da se Grki ves čas iz vsega norčujejo in da jih ima poln kufer. Čeprav ob tem zamolči, da je predvsem Nemčija kriva za grški finančni in s tem družbeni propad. Predolgo je negovala neozdravljivega bolnika, reševala evropske banke in svoj ekonomsko-politični projekt nesmrtnosti evra, ki ob tem dobrodošlo napihuje nemško izvozno gospodarstvo.

Evro ni dokončen

V zgodovini propadajo in nastajajo nove države. Tudi takšne, ki se imajo za zibelko civilizacije. Veliko jih je že kdaj zamenjalo denar, njegovo ime in vrednost — in to velikokrat. Slovenci to dobro vemo. V stotih letih je v Sloveniji veljalo vsaj šest različnih plačilnih sredstev. Zakaj bi torej verjeli, da je evro dokončen? Nateg je bil že to, da so nam idejo evropske skupne valute dve desetletji uspešno vsiljevali.

Ekonomist Mojmir Mrak je v nekem radijskem omizju pred leti rekel, da za Slovenijo ne obstaja alternativa evru. Nasplošno, gospod Mrak, je žalostno vsako stanje, ki je brez alternative. Od neodvisnega strokovnjaka bi človek pričakoval teze in debato o alternativah. In če se ne motim, sem pred dnevi, spet na radiu, zasledil Mrakov stavek, da za grški odhod iz evrskega območja verjetno ni alternative.

Mislim, da so vsakršne teze o dokončnosti zelo tvegane in nevarne. Nenazadnje je bil tudi samoupravni socializem nekaj dokončnega — vsaj tako so nas učili takratni profesorji.

Vsak po svoje

Prav zaradi izkušenj, ki jih je Slovenija imela v prejšnjem stoletju, ko je bila izpostavljena političnim, ideološkim in ekonomskim spremembam, bi morali biti veliko bolj previdni. Tudi pri podpori in grajanju Grčije.

Enako previdni bi morali biti, ko gre za opevanje Nemčije. Nemčija je s svojo ekonomsko agresivnostjo, siljenjem v pretirano varčevanje, spodkopavanjem socialne države doma in v tujini, prekernim in podcenjenim delom (tudi pri sebi doma), predvsem pa z vsiljeno izgubo konkurenčnosti drugih, manj razvitih evrskih držav, pahnila skoraj vso Evropo — predvsem pa njeno obrobje — v slabši ekonomski položaj, kot so ga te države uživale v času pred uvedbo evra.

Nekoč se je pač vsak preživljal in reševal po svoje, na svoj način, s svojo denarno politiko, svojimi obrestmi, devalvacijami in drugimi finančnimi ukrepi. In vsak je odgovarjal zase. Tako je bilo prav in tako naj spet bo.

Upam, da je zdaj vsem jasno — tudi največjim kimavcem in tistim, ki ne vidijo alternativ za evro —, da je nepreklicno konec Kohlovega in Mitterrandovega koncepta politično združene in enotne Evrope, ki ji bosta žugala z evrom in ukazovala njeni periferiji.

Konec je Kohlovega in Mitterrandovega koncepta politično združene in enotne Evrope, ki ji bosta žugala z evrom in ukazovala njeni periferiji.​

Rešitev in olajšanje za Evropo

Prihaja viharno obdobje novega oblikovanja Evrope, ki ne bo več tako zelo nemška, kot je bila zadnjega četrt stoletja.

Na nemško nevarnost je pred njeno združitvijo opozarjala britanska premierka Margaret Thatcher. Saj se še spomnite njenega vzklika, ko so se Nemci združili? “Dvakrat smo jih v tem stoletju premagali, pa so spet tukaj!”

Sedanji britanski premier David Cameron ve, da so bili Slovenci v 2. svetovni vojni njihovi zavezniki. V Zagreb ni šel, tam takrat niso bili britanski, temveč nemški zavezniki. V Ljubljano je prišel iskat nove zaveznike za drugačno Evropo 21. stoletja.

Če ne poznamo ali ne razumemo zgodovine, bo tudi prihodnost težko ustvarjati. V Sloveniji pa, ko opazujem politike, stranke in medije, ugotavljam, da se tega sploh ne zavedajo. Verjetno se bodo zganili, če sploh, ko bo (spet) prepozno.

In zaradi tega je pač zelo bedasto in kratkovidno te dni ostajati solidaren s to in takšno Grčijo. Če pade takšna Grčija, bo namreč padla tudi takšna Nemčija. Oboje bo rešitev in olajšanje za vso ostalo Evropo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 1. julija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Padec Grčije in Nemčije, rešitev Evrope. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE