Kisle kumarice niso senzacionalizem, so svetovni nazor
Kapitalke in mlade girice
Čas kislih kumaric, ki se je nepreklicno začel s koncem šole in drugim letošnjim navalom vročine, naravnost obožujem.
Dnevi se jebivetrsko segrevajo, peroksidna flota prekarnih novinark pa je vskočila namesto seniork, ki po celoletnem preganjanju ministrov zdaj zasluženo dopustujejo nekje na Pagu.
In medtem, ko se izkušene kapitalke namakajo v Jadranskem arhipelagu, mlade girice zavzeto pilijo klasične počitniške traktate na temo zadostnega vnosa tekočin in bega pred sončnimi žarki. Neskončno ljubke so, ko prežete z začetniško zavzetostjo in optimizmom paradirajo pred kakim vodometom, misleč, da je to preizkus, ki jih bo izstrelil v prvo ligo: da bodo Robbov vodnjak jeseni zamenjale za Šubičevo 4, jamranje starejšega občana v senci pa za Erjavca.
Svetovni nazor
Medijsko poletje kislih kumaric ponuja drug, drugačen pogled na svet in življenje. Težke politične teme se po poletnem solsticiju, ki čudovito sovpada z dnevom državnosti, z državniki vred umaknejo v senco. V ospredje stopijo življenjske, uporabne teme.
Dobro, v zraku sta sicer vedno ena ali dve benigni stalnici, ki se vlečeta čez celo poletje, a ti dve služita predvsem lažjemu navezovanju stikov z domorodci ob jutranji travarici.
Lani: “Ej, Janez, zašto su vam opet zatvorili Janeza?” Letos: “Ej, Janez, dali će nam Grčka bankrotirati?”
To so ti drobni utrinki realnosti, ki poletje na magičen način podaljšujejo. Vsi vemo, da slutnja epiloga pride šele s temperaturami pod 15°. Dokler je Grčija na naslovnicah, je poletje. Torej je čas za teme, ki dejansko zadevajo naš obstoj.
Primarni strahovi
Ko gredo na dopust tisti, ki jih plačujemo za udejanjanje naših strahov, ostanejo le še primarni strahovi: pred višino, temperaturo, strupenimi ugrizi in oboroženimi pijanci. Zato je napotek novinarske pripravnice, naj grem v senco ali k vodi, pravzaprav sila praktičen in uporaben.
Zdaj-zdaj bomo začeli prebirati o požarih v Dalmaciji. Z malo sreče bo v Kvarnerski zaliv vplaval beli morski pes. Hvarčani pa bodo nabutali domžalska smrkavca, ki sta v kavarni na plaži, pijana kot čepa, Tuđmanu narisala brke.
Morda mislite, da sem sarkastičen. Pa nisem. Če človek dobro pomisli, ugotovi, da so vročina, požari, morski psi in konzervativni Hvarčani objektivne nevarnosti, ki dejansko prežijo na nas. Tam nekje! To ni nikakršen medijski konstrukt. Verjetnost, da se znajdemo ujeti med morje in požar ali morje in Hvarčane ali obalo in morskega psa, je bistveno večja od te, da bi nas ugonobila Trojka ali pogubili Varufakisovi pogledi na fiskalno politiko EU in kar je še podobnega.
Če se namreč izkaže, da ima novinar prav in da res plavam poleg beloplavutega morskega psa, so lahko posledice zame nekajkrat usodnejše, kot če se izkaže, da je imel prav novinar, ki je ves čas pisal, da ima Janša prav ali da nima prav. (Vstavite po potrebi.)
Potencial bedastih člankov
Še tako bedast kumarični članek, kot je naprimer tisti o streljanju bizeljskega rednecka na sosedovega drona, ki je letel v zračnem prostoru nad njegovim vinogradom, ima neverjeten potencial.
Ne razumem, zakaj temu na videz nepomembnemu člančiču ne sledi resno raziskovalno novinarstvo. Zakaj te zgodbe nihče ne razvije? Zakaj se ne najde novinarski sveder in se poglobi v zgodbo strelca na šmarnici? Zakaj je stric onega dne streljal? Katera paranoja je pritisnila na sprožilec? Je tip res samo lovec z alko rdečico na licih? Kakšni so njegovi nazori, predstave o lastnini, zasebni lastnini, zračnem prostoru, brezpilotnih letalnih napravah, odnosih s sosedi? Kako razmišlja o bogu? Je morda v kaki stranki? Je mestni svetnik? S katero politično opcijo simpatizira?
Odgovori na vprašanja o klasičnem vaškem prototipu — zrcalu naše družbe —, bi naslovniku informacije povedali več kot cela zbirka DVD-jev z zbranimi deli Erike Štular.
Senzacionalizem? Napaka!
Kumarične čase neupravičeno in nepravično dojemamo kot čase medijskega senzacionalizma —, kot sušo, ki jo je treba prebroditi s tem, da na prazne strani časopisa natisneš prazne marnje.
Napaka! Čas kislih kumaric moramo dojeti kot nekaj, k čemur stremimo. Kot končni cilj. Kot boljše življenje.
Življenja, kjer sta edina problema pik meduze in sončarica, si res ni težko predstavljati. Ker ga dejansko živimo. V času kislih kumaric.
Girice, ne dajte se. Klinc gleda Erjavca in célo Šubičevo. Ostanite pri vodnjaku. Na soncu. Za vedno.
