Škoda, da nimamo Škode. Žal nismo tako simply clever.

Avto je za marsikaterega Slovenca še vedno sveta krava. Zanj so pripravljeni odšteti več kot za marsikatero nujno gradbeno opravilo v svoji hiši. Čuvajo in negujejo ga skrbneje kot svoje zdravje. Pomaga jim pri dvigu samozavesti in družbenega ugleda. Celo pri morebitni nedolžni prometni nesreči voznik pogosto naprej pogleda, v kakšnem stanju je avto, šele nato preveri, kako je s sopotniki.

Superb

No, pred kratkim sem bila na promociji škode superb. Ob tem novem vozilu bi zgoraj omenjenim človek celo odpustil kak greh. Ne, ne bom promovirala tega vozila, čeprav si promocijo nedvomno zasluži. To, kar mi je ta večer še posebej ostalo v spominu, so bile besede direktorja blagovne znamke Škoda v Sloveniji Petra Podlipnega.

Mimogrede, Podlipny je že četrta generacija družine, ki je zaposlen pri Škodi. Tam so delali tako njegov praded, ded in oče. Tako nekako je rekel: “Če v začetku 90. let Škode ne bi kupil Volkswagen, danes te znamke morda ne bi bilo več. Ta znamka je bila takrat v Sloveniji na 13. mestu po prodaji, danes pa je tretja.”

Nadaljevanje zgodbe naj služi kot poduk o realnosti nedaleč stran od nas. V državi, s katero si delimo del zgodovine in družbene ureditve.

Srečen narod

Čehi so Škodo iz Mlade Boleslava prodali po skoraj 100 letih delovanja. Sprva so v tovarni — no, takrat še skromni obrtni in servisni delavnici Laurint & Klement — delali kolesa in motorje, leta 1905 pa so začeli izdelovati vozila. Resneje se je tovarna okrepila leta 1925, ko se je L&K združila s Škodo iz Plzňa, ki jo je ustanovil Emil Škoda. Laurint in Klement sta prevzela blagovno znamko in značilni logotip. Gre za eno starejših avtomobilskih znamk na svetu.

Potem pa je decembra 1990 takrat še češkoslovaška vlada tovarno prodala koncernu Volkswagen.

Pri nas bi ob takšni potezi vlade odšli vsi na ulice in najostreje protestirali. Pisale bi se peticije, organizirale bi se okrogle mize, pogovori v televizijskih studijih, pisali bi se uvodniki, članki, kolumne… — prav vse na temo “ne smemo prodati, pa če teče kri”.

Saj vendar ne moremo prodajati družinske srebrnine, izgubili bomo svojo suverenost, neodvisnost, pa delovna mesta, novi lastniki bodo uničili našo dediščino, pobrali bodo dobičke in izčrpali tovarno, potem pa jo bodo zaprli. In nam ne bo ostalo nič.

Čehi so res srečen narod. Njim se to ni zgodilo.

Razvoj

Štiri leta po združitvi so s škodo felicia zmagali v razredu F2 na rejliju Monte Carlo (in ob tem dosegli še drugo mesto). Naslednje leto so dosegli najboljšo oceno za izdelavo in zadovoljstvo kupcev znotraj skupine VW. Istega leta so prodali že milijonto škodo, odkar so postali del VW, in začeli graditi novo proizvodno halo za napovedan nov avto (octavia).

Čez sedem let je bila letna proizvodnja Škode že 400.000 vozil, izvozili pa so jih v 70 držav. Leta 2009 ima odprto že peto proizvodno linijo za novo vozilo, postane največji uvoznik vozil v Nemčijo, prodaja v sto držav. V manj kot desetih letih po prevzemu je bila Škoda razglašena za proizvajalca avtomobilov leta po mnenju britanske revije Autocar. Istega leta je Škoda ustanovila prvi zasebni visokošolski izobraževalni inštitut na Češkem, Škoda Auto University. Deset let po združitvi Škoda tudi postavi prvo tovarno izven Evrope. V Indiji.

Dvanajst let po združitvi (2012) je Škoda praznovala jubilej: izdelali so 14 milijonov vozil, od tega 9 milijonov samo v času po združitvi s VW. Samo leta 2014 je Škoda v Evropi prodala 554.000 vozil in zasedla 14. mesto med svetovnimi proizvajalci. Njena letna rast je dosegla 14,2%, kar je daleč največ od vseh tistih, ki letno prodajo najmanj 200 tisoč vozil.

Kaj pa delamo mi?

Ob tem hitropoteznem pregledu dosežkov Škode se vprašanja delovnih mest, podizvajalcev, partnerjev in drugih, ki so poslovno povezani s podjetjem in vplivajo na češki BDP in blaginjo nasploh, nisem niti dotaknila.

In kaj delamo mi, ko se pogovarjamo o privatizaciji naših podjetij? Vijemo roke in jadikujemo, da bomo ostali brez vsega, zganjamo vse mogoče razpisne, politične in medijske cirkuse, blokiramo procese, zbijamo vrednosti lastnih podjetij, odganjamo investitorje z nemogočo, nenadzorovano in predvsem nemenedžirano komunikacijo.

K nam ne prihajajo več tisti iz prve vrste, saj smo jim že v preteklosti jasno povedali, da pri nas niso dobrodošli. Zdaj pa odganjamo še tiste, ki morda res niso na vrhu, a v Sloveniji kljub vsemu še vidijo priložnost za rast.

Očitno bomo zadovoljni šele takrat, ko nam ne bo treba nikogar več odganjati. Načrtno ali pa zaradi neznanja in politične nespretnosti vodimo politiko, ki nas pelje za obzorje vidnega.

In ko bomo čisto nevidni, bo to naša največja škoda.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 27. junija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Škoda, da nimamo Škode. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.