Nočem biti ribička, še manj pa ribolovka

Ribičija

Pripravljamo se na tritedenski dopust, ki bo čez tri tedne. Jaz sicer še nisem tam, otroci so pa začeli takoj v sredo, ko je bilo konec šole. Sploh najstarejši, ki je ribič. Ker do morja je treba vse zrihtat.

Nikoli si ne bi mislila, da so ljudje, stari plus, minus deset let sposobni ure in ure stati na pomolu z ribiško palico v roki in čakati na ribo.

Tam, kamor hodimo na morje, jih opaziš že prvi večer. Vsaka dva metra eden, ribiški kovček, vedro vode, kozarček z vabami in debata. Vsako leto prinesejo več ribiške opreme in vsako leto več vejo o ribah. Lovijo od sončnega zahoda in potem spet zjutraj. Najraje bi lovili tudi čez dan.

Super je, ko potem na žaru pečejo ulov. To so ponavadi precej majhne ribe, ki jih za kosilo pojejo s kostmi vred.

Moške zadeve

Na to ribiško sceno se velikokrat spomnim med šolskim letom. Takrat, ko se sprašujem, ali sem jim privzgojila vsaj malo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ribiška palica je dokaz. 

Ribičija pa je po mojem bolj moška stvar. Mene ne zanima preveč. Ampak to je normalno, ker sem ženska. Problem je, ker še manj zanima edinega odraslega moškega v družini:

Rožle: Gremo lovit ribe na Koseški bajer!

Aljaž: Sorry, ampak jaz ne bom lovil rib, to sem ti že povedal. A ne bi šla raje na koš metat?

Odkar je Rožle pred leti dobil za rojstni dan ribiško palico, je problem tudi to, da ribolov na morju ni dovolj. On bi še v rekah, jezerih, bajerjih in mlakah.

Na kaj prijemajo koseški krapi

Prvič sem šla z njim torej jaz. Kupila sva dovolilnico za eno palico, šla en krog okoli bajerja in malo poklepetala z drugimi ribiči. Rožle jih je poznavalsko vprašal, na kaj najbolj prijemajo koseški krapi. Najraje imajo koruzo, če ne veste. Potem sva se parkirala na prosto klopco na drugi strani.

In se je začelo… — odpletanje laksa, ki je bil ene šestnajstkrat zavit okrog ročaja, nameščanje plovca, gnetenje in natikanje vabe, ki je ves čas letela dol… Mene je potrpežljivost minila že takoj na začetku, njega pa še zdaleč ne.

Ribička ali ribolovka

Ostala sva skoraj tri ure. Ves ta čas sem na varni razdalji sedela na klopci in prebirala edino čtivo, ki mi je bilo na voljo: knjigo o sladkovodnih ribah, ki jo je prinesel sabo, da bo takoj lahko preveril, kaj je ujel.

Mahal je s palico, da bi trnek letel čim bolj proti sredini bajerja, ker omembe vredne ribe baje plavajo samo v globoki vodi. Potem je spet navil laks in nataknil novo vabo, če so jo ribe pojedle. In tako jovo na novo ene stokrat.

Malo sva se tudi pogovarjala, za to je kljub vsemu imel čas:

Jaz: A veš, Rožle, po mojem punce res niso za ribolov, ker sploh ni izraza za žensko, ki lovi ribe.

Rožle: Ja, kako ga ni? Mami, ti si ribička ali pa ribolovka, kakor hočeš.

Seveda je mislil, da bo ujel nekaj rib, ki bodo imele najmanj pol metra med očmi, ampak na koncu je ujel eno mini ribo. Ni mi je uspelo slikat, ko je bila še na trnku, zato je bil malo razočaran. (Tako da ja, skratka, riba je bila na trnku, nisva si je izposodila pri sosedu). Potem je rekel, da morava njegovo prvo ribo vzeti s sabo, da bo živela naprej v akvariju, ki ga bova kupila na poti domov. Komaj sem ga prepričala, da jo je izpustil.

Če SSKJ tako pravi…

Od tega ribiškega debija sta minili slabi dve leti. Midva z Aljažem se ne dava, ribiče pa imamo zdaj že tri. Čisto okej se mi zdi, da se otroci lotevajo tudi stvari, ki jih ti ne znaš ali pa nočeš početi. In da sami vse zrihtajo. Sploh, če gre za ribolov.

Ker jaz res nočem biti ribička, še manj pa ribolovka. Ne glede na to, da v SSKJ jasno piše, da je pravilen izraz za žensko, ki lovi ribe, res ribička.