Eni volijo omamljeni, drugi kot žrtve omamljenih. Taki so tudi rezultati.

30.6.2015 / 06:10 Komentiraj
Slovenija in Afganistan sta si zelo blizu. Tu in tam pridelujemo drogo. Tam hašiš in opij, tu alkohol v raznih oblikah.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bakhanalije

Prejšnji teden je bil v Ljubljani najbolj bizaren tek, kar sem jih videl. Niso tekli ne za dobro voljo, ne za športne užitke, ne za dober namen. Ne. Tekli so zato, da so se posipavali z barvnim prahom.

Potem pa so sledile skupinske bakhanalije na tivolskih travnikih in na Rožniku in v športnem parku Ilirija. V povprečju tri dekleta na dva litra rdečega. Za začetek.

Vem za indijski festival barv, ampak Indija je ena sama barvna paleta. Vem za tek pred podivjanimi biki v Pamploni, kar je tudi posebna norost. Vem za tek, ki ortopedom zagotavlja stranke — torej tek v petkah. In še cela vrsta tekov je.

Ne gre pa mi v glavo, zakaj ljudje preprosto ne tečejo od štarta do cilja in uživajo v teku samem, v gibanju, ampak morajo še nekaj dodati.

Bo kdo porekel: “Ja, če ne poskusiš, ne veš!” No, tudi z Nebotičnika še nisem skočil, pa vem, kakšen bi bil na pločniku.

S takšno mladino se vinarjem ni treba bati za prihodnost.

Življenje zapolnjujem z mimikrijo

Nisem ne ciničen ne aroganten, sem samo pragmatičen. Niti nočem biti pokroviteljski — čeprav so zdaj, ko imam že čez in čez dovolj let, ob meni znova in znova zelo pametni mladi šefi, ki štejejo samo polovico mojih let in šestino moje delovne kilometrine. Nasmehnem se, pokimam in grem dalje sam pri sebi svojo pot in v zadovoljstvo.

Tega sem se naučil v komunizmu: pišem eno, govorim drugo, mislim tretje. Življenje zapolnjujem z mimikrijo. Zaostal sem. Kar je bilo nekoč intimno, je danes javno. In kar bi moralo biti javno, je intimno. Recimo politika.

Skrito pijančevanje

V moji mladosti je bilo pijančevanje skrito. Ni se spodobilo, da bi se mladenič ali mladenka kotalila zjutraj proti domu, morda celo počivala za cesto, v parku, na postaji. To je bil privilegij peščice odraslih — recimo mojega soseda lovca, ki ga je v nedeljo okrog poldneva prinesla domov zelena bratovščina.

Alkoholiki so si na vse načine prizadevali, da bi bili videti trezni. Popili so litre cenene kolonjske vode, jedli sir in peteršilj, poskušali na vsak način stopati po nevidni ravni črti. Še posebej ženske so prikrivale svojo odvisnost. Marsikdo je verjel, da je pregovor: “Baba pijana, rit prodana” — torej razpoložljiva za seks — utemeljen. Te mimikrije že dolgo ni več.

Afganistan

Bil sem v Afganistanu, precej časa sem bil tam. Dežela z bogato zgodovino in veliko kulturo, a po tridesetih letih vojn utrujena in zlorabljena do konca.

V vaseh, kjer gojijo mak, ni turizma. Kakšna trgovinica, nekaj stojnic, slabo vzdrževana infrastruktura, pol hiš praznih in propadajočih. Ljudje živijo skromno na kosu zemlje, sadijo mak za opij in heroin ter konopljo za rjavega afganca. Ni uresničljivega razvojnega načrta, ni razvojnega denarja, so samo megalomanske politične ambicije tam daleč v Kabulu, kamor bodo šli le redki, morda enkrat v življenju.

Ljudje živijo tako, ker drugače ne morejo ali ne znajo. Ali pravilneje rečeno: ne znajo, zato ne morejo.

Goli popek slovenskega turizma

Na dan državnosti smo obiskali Goče in Štanjel. Brali smo o teh dveh naseljih na Krasu, na robu Vipavske doline, in se veselili dneva, ko bomo imeli dovolj časa za izlet.

Spremljali so nas vinogradi, tu in tam kakšno polje, pa veliko površin, ki jih je prerasel gozd ali grmičevje. Pričakovali smo obnovljene hiše, prijetne ulice, ponudbo kulinaričnih užitkov, domačih izdelkov za domov, napise o zgodovini kraja in njegovih ljudeh ter favni in flori…

Potem pa udarec v glavo in srce. Boing! Na oknih šole nekakšni svetniki, naslikani z otroško roko. Na oglasni tabli sameva vabilo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve na srečanje v Vrhpolju. Škrbaste hiše, tu in tam kaj popravljenega brez načrta, koncepta ali smisla.

Slučajno smo naleteli na edino kulinarično točko, kjer pa so nas prijazno odslovili, ker bi se morali najaviti dan prej — pa še v tem primeru bi nas moralo biti najmanj šest, mi pa smo štirje (če štejemo tudi psičko).

Vzpon do cerkvice Marije Snežne, ki je zaklenjena, razgled nikakršen, ker ga zakrivajo visoka drevesa. Nismo spili nanke kofeta, nanke an malo friške vode. Nič. Ker ničesar ni. Samo domačini, ki so bodisi prijazno govorili z nami, a niso imeli kaj ponuditi, ali pa so nas malo čudno gledali, tavajoče ta mestne.

Nič. Ker ničesar ni. Samo domačini, ki so bodisi prijazno govorili z nami, a niso imeli kaj ponuditi, ali pa so nas malo čudno gledali, tavajoče ta mestne. — [Fotografija: Srečo Zajc.]

Štanjel

O, Štanjel, o tebi sem dolgo sanjal. Že zaradi Vile Ferrari in Maksa Fabianija. Drugi boing! Naselje duhov. Srečali enega dedca z razgaljenim obilnim trebuhom. Pa enega prijaznega, ki je odzdravil, medtem ko je trebil solato. Eno čudnogledo mamo, ki nas je opazovala skozi okno vile. Pa gospoda, ki bi nam rad prodal vsaj eno umetnino, vžgano v svetel kos lesa. Za pet evrov. 

Moj bog! V deželi kamna, brinja, burje mi edini prodajalec prodaja figurice iz risank, vžgane v les!

Sanjal sem o znamenitem vrtu. Mislil sem, da je to majhen arboretum, domiselno in bogato urejen, kjer si zrak, zemlja in voda podajajo umetniško roko in nudijo božanski užitek. Kdor sanja o takšnem raju, naj kar ostane pri sanjah. Resničnost ni vredna posnetka niti z digitalcem, film bi bil stran vržen. Nekaj tavajočih turistov je prišlo v resničnost preverit svoje sanje. Bratje in sestre v razočaranju.

Mera je bila polna na Dvorcu Zemono: štedilnik podkurijo šele ob petih popoldne. Bomo šli pa v Lidl po recept in proviant.

Glavno mesto Slovenije — Kabul

In potem sem dojel: Slovenija in Afganistan sta si zelo blizu. Tu in tam pridelujemo drogo. Tam hašiš in opij, tu alkohol v različnih oblikah. Kraji, v katerih poteka pridelava in proizvodnja, so praviloma napol zapuščeni, brez ustrezne infrastrukture, namesto izvrstnih šol nekakšne medrese ene ali druge vere. O turizmu ni ne duha ne sluha. To ni Provansa ali Toskana. Ne, to je prej Farah.

Morda boste letos v Istri: pojdite pogledat Bale. Ni vse suho zlato — ampak tisto, kar so naredili, so naredili z občutkom za skupnost.

Sistemska droga

Bil sem še pri humanitarni organizaciji, ko mi je Andrej Perko dopovedoval, da je vsak poskus omejevanja porabe alkohola med mladimi v Sloveniji obsojen na neuspeh, ker je pridelava droge sistemska, legalna in zaželena.

Del volilnega telesa voli omamljen, del pa kot žrtve omamljenih. Rezultati so temu primerni.

Politiki in stranke to dobro vedo: ne bodo tvegali s programom, ki bi Slovenijo spremenil v sanatorij in v desetih letih razvil alternativno kulturo zdravega življenjskega sloga brez drog — legalnih ali ilegalnih.

Predstavljajte si ministra za kmetijstvo, ki bi ponujal razvoj podeželja brez trte, žganja in sladkorne tovarne. Tak bi bil odpisan, še preden bi odprl usta. Moral bi biti zelo pogumen in malo nor. Pogumni in malo nori pa bi morali biti najmanj dve tretjini vlade s predsednikom na čelu.

Ampak nič hudega. Tudi Afganistan nima takšne vlade.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE