Zakaj ma folk sploh otroke?

Če bi mi kdo rekel tri leta nazaj, da bom sebe gledala po časopisih in se poslušala po radjih, bi mu rekla, nej še men svojga dilerja zrihta, ker ma očitno top robo. Ampak življenje je nepredvidljivo. In čeprav ti je celo življenje prioriteta samo rock’n’roll, imeti nič ambicij in “kako bit čim manj trezen”, se na koncu res gledaš po raznih časopisih.

In pazi to: ne v črni kroniki!

Kako ta sistem laufa

In ker si čist po nesreči padu v te fore, tud ne veš točno, kako ta sistem laufa. Oziroma se ti jebe. Sej človek nima občutka, da bo intervju s tabo čez par dni bralo ful ljudi. Pač, debata ob pivu. Si, kar si.

In tega občutka nisem imela, ko me je lani Šalehar povabil v oddajo Spetek. Jaz sem vedla sam to, da bova z njim eno rekla, kar mi je bil res izziv in ker vem, da mu laufa mozak, pa da bom mogla bit hitra. Da je to v petek popoldne v živo.

Da bo vsaka familija, k se pelje na morje, moje pametnarije poslušala, pa še vsak ta drug kamionar zraven, na to sem pa čist pozabila. Oziroma sploh nisem mela občutka. Ali še lepše, jebalo se mi je.

WTF?!

In me začne Šalehar spraševat o nekem odlomku iz knjige, kjer se bunim čez šolske obletnice, kako ne hodim, ker se mi ne da poslušat pa gledat slikc njihovih otrok. Itak vse vidim na FB.

V resnici ne hodim zato, ker se mi ne da razlagat, kaj je men dogajalo zadnjih 25 let. Je lažje, če grejo po knjigo v knjižnico. Itak vse vidijo na FB.

In jaz po strelsko pametna in kot vedno prehitra z jezikom, čist v stilu “dejmo vse povedat po resnici, tko k mislimo, sej to delajo tud vsi drugi”, odgovorim, k da je cel svet moj: ”Veš kaj. Otroke zna delat vsak. Eni smo pa narejeni za neki več. Take knjige ne napiše vsak.”

Ups. Po mojem so bli ksihti vseh unih, k so poslušali takrat Val 202, k iz risanke. Uno, WTF just happened?

In jaz še kr neki neumorno dalje: ”Ja, kaj, a ni res?”

Dej, začepi, ženska, bog te nima rad!

In prideš domov in te čaka milijon sporočil, da kera legenda si, pa carica, zakaj ni več takih pa to, vmes seveda par modelov: ”Ej, ej, kaj se pa ti to greš? Kakšna za več narjena? Ti sploh veš, kako težko je imet otroke?”

Dragi razpizdenci

Dejmo vsi mal smanjit doživljaj. In sem mogla na naslednjem intervjuju pri Teji Kralj pojasnjevat: ”Dame in gospodje, dragi razpizdenci. Delat otroke, sem rekla. Delat! Dol se dat, pofukat, to se pa zna vsak. Medalje in spomenike vam dam za to, ker ste sposobni vzgajat otroke. Ampak narest jih zna vsak. Take knjige pa ne napiše vsak.”

In sem dojela, kako je folk občutljiv na to temo. Naši dragi otroci. Pa nisem ena tistih, k si je celo življenje želela otroke in jih zdej recimo ne more imet, pa sikari naokol vsa zagrenjena. In še zdaleč nisem ena tistih, k cele dneve preživlja v družbi petih cuckov. Men je še gandža umrla, ker sem jo pozabla zalivat.

Men je to vse odveč. In da ne bo pomote, rada imam otroke. In otroci frendov me majo radi. Tud za 4 ure mi jih lahk komot posodite. Sam pol na konc pa: ”Evo, dosta više. Peljte vi zdej to domov.”

Naši dragi otroci

Men se jih enostavno ne da imet. Pa so res fascinantna bitja. Sem preveč sebična in take odgovornosti ne bi nikol hotla prevzet. Nismo vse ženske na tem svetu za ta cilj, da je una največja in končna zmaga, da imaš pičko za rojevanje. Jaz pač nisem nikoli začutila te potrebe.

Zakaj ima folk sploh otroke? Da nas bo na koncu biljardo fucking tisoč? Ker bo mogoče ravno un tvoj nek genij in bo rešil svet? Ker si tok zaljubljen, da misliš, da je ravno s tem partnerjem treba ustvarit življenje dalje? Da vidimo, kaj rata iz naju dveh? Zakaj se človek zavestno odloči za povešene joške, neprespane noči, skurjene živce, 20 in več let dela za drugega?

Se ne mislim reproducirat

Več ljudi mi reče in celo sporočila pošilja, da škoda, da se ne mislim reproducirat dalje. Da se ne more to kr tko ustavit. E, pa se bo. Če pomislim na eno mejhno Terezo… Kaj bi bla to en hudič. Brez vseh unih mojih napak. Cel projekt bi bla. In to otrok je. Cel projekt.

Ena smotka je nekoč nekje neki komentirala, da ona jih ima zato, da bojo na stara leta, ko bo v penziji itd, oni skrbeli za njo in plačevali. A tko to gre? Najprej daš ti njemu polovico svojga lajfa, pol pa on nazaj teb vrača drugo polovico? Kaj pa, če se ti na poti kej zalomi? Da otrok ne bo un idealen genij, poln keša, vedno tebi na uslugo?

Čustveni invalidi

Da ne govorim, kakšni so nekateri starši. K se kr vprašaš, s čim si je ubogi otrok to zaslužil. Delajo iz njih čustvene invalide k po tekočem traku. Projekti, k so se zalomili. Mojim nej bo to kr prihranjeno.

Lani sta dve moji sestrični rodili. Moj letnik (1976), prvič obedve mami. Itak si vesel in vse, sam vseen je po čestitki druga stvar: “Ma, v ta svet zdej, k se dogaja, gresta rojevat nova bitja? Ne vidita, da gre vse v pizdu mater? Jebeš povešene joške. Dobesedno bojo prisesani na vaju naslednjih 40 let. Kje so službe? Mene bi blo strah, jebemu majku.”

Čista resnica.

Tko kot je res, da take knjige ne napiše vsak.