Fokuspokusova vikend bralna značka (27.6.)
Kako bi ekonomist Paul Krugman spravil v red glasbeno industrijo (iz zakaj se ni v 150 letih veliko spremenilo) — Billboard.
Recimo, da vas okronajo za poglavarja glasbenega biznisa. Kako bi dosegli, da bodo izvajalci pošteno plačani? Wow. Želim si, da bi imel veliko pozitivnih predlogov. Ko sem delal domačo nalogo za SxSW, me je presenetilo, kako malo se je spremenilo za izvajalce. Ekstremni superzvezdniki so v primerjavi z navadnimi smrtniki vedno zaslužili približno enako. Če pogledamo Jenny Lind, Švedskega slavčka, ki je okrog leta 1850 koncertirala po Ameriki, ali Elizabeth Billington, zvezdo londonsko operno zvezdo 19. stoletja, in njune zaslužke primerjamo s per capita dohodki tistega časa, vidimo, da sta bili v bistvu Taylor Swift. Vedno je šlo za nastopanje, izvajali niso nikoli veliko zaslužili s honorarji. Celo na vrhuncu CD ere so izvajalci zaslužili sedemkrat več z nastopi kot pa s prodajo plošč.
Pravica umreti — The Economist.
Gre za dilemo o človekovi pravici, da umre z zdravnikovo pomočjo takrat in na način, kot si ga sam izbere. Različne oblike smrti z zdravniško pomočjo so dovoljene samo v peščici evropskih držav, Kolumbiji in petih zveznih državah ZDA. Kljub temu pa obstajajo predlogi zakonov, referendumske iniciative in sodni primeri v še 20 zveznih državah in nekaterih državah. Evtanazija navdaja kritike z zgroženostjo. Za nekatere je prepoved moralna in absolutna. Omogočiti človeku umreti je narobe, ker je življenje sveto in ker da mu trpljenje sámo daje digniteto. Za druge pa je smrt z zdravniško pomočjo samo korak na spolzki teren ogroženosti najbolj ranljivih, kjer bi bila evtanazija poceni alternativa za paliativno oskrbo.
Taksi proti Ubru: Dobrodošli v horizontalizirani družbi — Le Nouvel observateur/Rue89.
Spominjam se, da sem kot otrok videl fijakre na Elizejskih poljanah — sredi taksijev. Tako je železnica v 19. stoletju izpodrinila konjske vprege in poštne kočije. Čeprav je v dobi interneta konflikt bolj oster, mora vseeno najti mirno rešitev, saj živimo v kontrolirani družbi. Spor med taksiji in Ubrom je v bistvu odraz širšega, sistemskega problema, ki ga lahko imenujemo horizontalizacija družbe, ki daje internetu nezaustavljiv zagon. Poglejmo politiko. Predstavniška demokracija, ki je zamenjala avtoritarni monarhizem, je bila vertikalna. Novi bog, ki je stisnil ob zid republikanske vlade, so postali ljudje, vsake toliko poklicani pred volilne skrinje. Na volišču se je bilo treba nekoč odkriti, tako kot pri maši. Toda državo (ali občino ali departma) je še vedno vodila vlada, ko je bila enkrat izvoljena. Družba je ostala vertikalna, samo vrh se je zamenjal.
Obamov odgovor padalcu mi je vzbudil nostalgijo za to izgubljeno politično veščino — The Guardian.
Ko se Obama sooči s padalcem v Beli hiši, je to news. Pa saj je tudi res. Besedni dvoboj med voditeljem in padalcem je redek dogodek v današnji politiki. Obamov odgovor je bil duhovit in robusten in je potrdil njegov talent za obvladovanje javnih dogodkov in poudaril volilni kontekst, v katerem zdaj vlče poteze. Ko protestnik ni in ni nehal, se je Obama pošalil: “Poslušaj, v moji hiši si,” kot da ima opraviti s pijanim norcem v svoji dnevni sobi v predmestju. To je bila samoironična smart opazka, s katero si je pridobil občinstvo na svojo stran. S tem je sicer prekršil politična pravila. Izvoljeni politiki morajo biti vljudni do volilcev, tudi do padalcev, medtem ko so lahko volilci nevljudni do politikov, kolikor se jim zljubi. Dvomim, da bi bil Obama tako direkten, če bi moral zmagati na še enih volitvah.
Starešina: Mormonska ljubezenska zgodba — The New York Times.
Kdo se ne spominja prve ljubezni? Še posebej, če je prepovedana? Dokumentarni video prikazuje zgodbo Toma Clarka, ki se spominja ljubezenske zveze, ki jo je imel kot mlad mormonski misijonar, gay, leta 1974 v Pescari, kamor je prišel za dve leti, da bi širil vero Svetnikov poslednjih dni. Celo življenje je poslušal, da homoseksualci spadajo v pekel, in se odločil za versko poslanstvo v tujini, da bi razčistil sam pri sebi — nazadnje pa se je zaljubil v mladega italijanskega komunista po imenu Gianni.
