Seks in ljubezen in smrt

Lepo obložena miza, ki se ne šibi pod težo dobrot. Ne gre za količino, gre za kvaliteto ponujenega. Malo zelenjave, nekaj mesa, različne mešanice večernih in poletnih kulinaričnih slasti. Skrbno oblikovano, od pogrinjkov do hrane. Paša za oči.

Sproščanje serotonina nam gre dobro

Za ta zapis ni pomembno, koliko nas je, ali smo moški in ženske ali samo ena spolna zastopanost. Sproščanje serotonina nam gre dobro. Kaj se nam je zgodilo, kaj smo videli, brali, kje smo bili in kako smo — to so teme druženja. Občasno malo pregreto politično, od domačih tém do (ne)strategij, šibkih ali ne vizij. Morda je kdo med nami drugače politično usmerjen od večine, morda je kdo samo pragmatičen.

Ni pomembno. Dolgo se že družimo in vedno odidemo sproščeni. Osvobajajoče je. Dlje ko smo skupaj, bolj je kraljevsko. Zelo različni smo. Ne spomnim se več, kdaj in kako smo se izbrali in nabrali. Ni pomembno. Glavno, da smo.

Kdo s kom

Naj gre za redne združbe ali za dobre in redko videne znance, morda v kakšni od poletnih noči s tujci, ki so se pač znašli v istem kafiču, pride trenutek, ko nekdo sproži debato o seksu.

Tisti trenutek se zdi, da je najpomembneje, kdo s kom in kako. Toda dlje ko traja navidez burna razprava o šokantni temi, bolj se od nje oddaljujemo. Ker res ni pomembno, kdo s kom seksa. Seks je samo povod, kako od šokantnega pridemo do tém, ki nas res določajo, morda strašijo, in ki so prav gotovo večji tabuji kot telesne izmenjave tekočin in užitkov.

Ljubezen. Male smrti ob razhodih, slovesih, bolezni in smrt kot nekaj dokončnega.

Česa me je strah

Kar mene zadeva, me je strah tega, da bodo — dokler bom živa — umirali ljudje, ki jih imam rada. Kar je sicer sestavni del življenja. Moje smrti me ni strah. Ker me ne bo več, ker bo to določalo življenja tistih, ki bodo ostali.

Ne bi pa se rada matrala in umirala dolgo. Najraje bi umrla kot ženske v latinskoameriških romanih magičnega realizma: ko ugotovijo, da je napočil njihov čas, da je dovolj, zberejo bližnje, jim to povedo, se uležejo in počakajo. Ali pa preprosto odplahutajo med obešenimi rjuhami v nebo, v nepovrat.

Njihov sproščen odnos do smrti me je vedno fasciniral. Seveda gre za kontekst geopolitike, romani to zgolj bolj barvito odslikavajo. Praviloma sledi žur po pogrebu. Življenje je tu, da ga slavimo, ne pa da se vsega bojimo, kregamo in si za strahove gradimo zidove neprebojnosti.

O svoji smrti nimam kaj dosti povedati

Ne verjamem Jamesu Bondu, ki pravi, you only live twice. It’s now or never. O moji smrti nimam kaj dosti povedati. Veliko več o nas pove to, kako se soočamo z malimi in dokončno smrtjo. Vsak razhod, konec ljubezni je mala smrt in ni nujno dokončna. Kako prenašamo boleznih bližnjih, svoje? To so tabu teme, šoki, to največ pove o nas. Kako živimo, ko vemo, da se nenehno dogaja in  da je čisto blizu?

Seks je lahko ekstremno sredstvo pobega. Namesto, da bi žalovali, se nekateri spremenijo v zajce. Ker jih je strah življenja. V slabo spisanem romanu Vdovec, ki nič ne da in se ga da pohlastati počez, je to lepo vidno. Človek je porabil ogromno časa in sperme, da si je dovolil žalovati.

Bolje, da uživamo v seksu s komerkoli, kot da seksamo iz življenske stiske. Tako ali drugače nas slej ko prej doleti žalovanje. Prav je, da oddelamo. Če ne ali če preložimo za nedoločen čas, nas požre. Če žalujemo — globoko in ne večno —, zna oplemenititi tukaj in zdaj.

Poteka pa kot odvajanje od drog, počasi, postopoma in potem nekoč nenadoma. Ko se prelomi, ko se premikanje po milimetrih, padanje nazaj in ponavljanje milimetrskih premikov prime, nas čaka pomiritev in sprava z minevanjem.

Se vam zdi energetsko, abšlesano, poceni? Vem, o čem govorim. Ko se sistematično lotimo žalovanja, osvojimo sistem preživetja.

Dopustimo si biti človeški

Včasih se mi zdi, da so vse kregarije — če pustimo tokrat ob strani sociološki, politični in še kakšen vsakdanjik — tudi alibi za ovinkarjenje in mimobežnice od postulatov življenja. Tudi zato obstaja problem s Hospicem in medijsko sodnijo v zdravstvenih zadevah. Namesto da bi razmišljali in govorili o evtanaziji, o boleznih, o umiranju, o žalovanju in ljubezni, se skrivamo, kričimo in se kar naprej izlivamo. Vsa ta panika je krčevit, obsesiven seks brez užitka. Ena sama pornografija, luknja in organ v bližnjem planu nabijanja.

Večerja z bližnjimi, varen prostor vseh svoboščin, razlik in strahov zaleže bolj kot javno gojenje skritih strahov. Manj politike, manj preganjavic, več dobre hrane, druženja, klepetanja. Več lahkosti in ljubezni, pa nam bo vsem malo bolje. In kot bi dodali pol mlajši od mene, ki brez problema ljubijo isti in nasprotni spol izmenično in hkrati — za ljudi in ljubezen gre. Dopustimo si biti človeški.

Boli, nihamo, ranimo, smo ranjeni.

Če ne bi bili ranjeni, ne bi bili živi.

Sliši se enostavno, a je najtežje.