Rock and roll ’91: Zamolčana bitka na Vrhniškem klancu

25.6.2015 / 06:09 Komentiraj
Nikoli ni prepozno za resnico in malo adrenalina. Pričevanje o zadnjem, zamolčanem spopadu med TO in JLA 24 let pozneje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sonce zahaja za bližnjimi vrhovi, ptice žvrgolijo ob koncu krasnega poletnega dneva. Čepim za skalo v gostem gozdu na Vrhniškem klancu. Strateško pozicioniram Panasonic S-VHS kamero v režo v skali in preverim, ali imam na kaseti še dovolj minutaže. Pogledam skozi okular in fokusiram objektiv na kolono tankov 100 metrov pod mano. Iz enega od njih odzvanja Radostan dan Ekatarine Velike. Vojaki JLA se brezskrbno pogovarjajo in popevajo na EKV hit:

Kakav radostan dan / crnci pevaju aleluja / kakav radostan dan / ptice pevaju alejuja… / Ti si volela moj veltšmerc…

Levo in desno okrog mene v gozdu so razporejeni logaški teritorialci z novimi nemškimi armbrusti iz vojaškega skladišča v Borovnici. Njihov komandir se plazi od enega do drugega, tudi do mene, in napoveduje začetek akcije ob 21:15, ko se bo stemnilo. Signal bo rafal iz njegove kalašnikovke.

To je bilo pred zadnjo bitko v vojni za Slovenijo — česar pa takrat še nihče ni vedel.

Guernica

Med vojno za Slovenijo sem bil dopisnik TV Slovenija z bojišč v osrednji, zahodni in severni Sloveniji. Medvedjek po letalskem napadu JLA na tovornjake na klancu. Moje prvo srečanje s pravo vojno. Okrvavljena trupla tujih kamionarjev ležijo na vročem asfaltu ob tovornjakih, iz katerih se kadi gost dim. Sto metrov stran 10-letna deklica objokuje dedka, ki ga je raketa zadela v hlevu. Ta še vedno gori. Ob njem leži na hrbtu z nogami navzgor mrtva, ožgana krava. Guernica.

Spet drugič sva se kamermanom prva zapeljala skozi ljubeljski predor. Na drugi strani so naju čakali prestrašeni avstrijski vojaki in policaji s tremi predpotopnimi tanki in v naju uperjenimi brzostrelkami. Bali so se, da skozi tunel prihaja JLA.

Bil sem tudi pri goreči obmejni postaji pred karavanškim predorom. Bil sem v vrhniški kasarni, kjer sem s prižgano kamero vdrl v polkovnikovo pisarno in sprožil pravo uzbuno. V vsesplošni zmedi sem se še pravočasno izvlekel z nekaj drugimi novinarji, ki so jih tam pridržali.

Snemal sem pijanega Jelinčiča z njegovimi “specialci” pred koseškimi “JNA” bloki. Grozil jim je, da bo začel streljati, “če ne boste tiho kot miške, banda”.

Prepuščeni sami sebi

Najbolj pa sem se bal za življenje na gorenjskem koncu šesti dan vojne. Precej hitro sem vozil po popolnoma prazni cesti med Jesenicami in Kranjsko goro, ko me je za nepreglednim ovinkom presenetila tankovska prepreka iz masivnega železa. Komaj ustavim avto in izstopim, ko precej pijan glas zakriči iz gozda nad cesto: “Roke takoj gor!” Skupina pijanih in prestrašenih teritorialcev je bila ne vem zakaj prepričana, da sem vohun JLA, in začela repetirati puške. “Na kolena!” so kričali. Komaj sem jih s pomočjo RTV press izkaznice prepričal, da smo na isti strani. Po nekaj mučnih minutah preverjanja in pregleda avta so se omehčali in me spustili naprej.

Po obisku več bojišč sem ugotovil, da so bili teritorialci večinoma prepuščeni sami sebi in lastni iniciativi. Večino novic so dobivali tako kot vsi drugi s 1. programa Radia Slovenija.

Ko sem jih spraševal, kakšna je njihova komunikacija z glavnim štabom, so večinoma zmigovali z rameni. Kakšna komunikacija, kakšen štab? Hvalili pa so Beznikove specialce — ki so jim večkrat “rešili riti”, kot se je izrazil eden od njih.

Logatec, 7. julij 1991

Vroč dan, pozno popoldan. Mestece nizko preletavajo migi, ljudje se skrivajo v kleteh. Skupina teritorialcev izza vogalov hiš zaskrbljeno opazuje lovce in se pripravlja na najhujše. Po kakšni uri zastraševanja se migi umaknejo. 

Eden od vaških teritorialnih Rambov stopi do mene in vpraša, ali si upam s kamero z njimi v akcijo na Vrhniški klanec. Tam je že več dni ujeta kolona tankov, ki so jih teritorialci v ozki soteski na obeh straneh zabarikadirali s kamioni.

Po devetih dnevih vojnega poročanja takoj zgrabim priložnost, da sem zraven med akcijo, ne po njej. Adrenalin je najbolj adiktivna droga.

Z rent-a-car golfom z RTV press nalepko peljem za njihovimi kombiji in traktorji po gozdni cesti proti kraju napovedane akcije. Iz kombija pred mano odmeva Avsenikova Golica. Kakih 500 metrov pred klancem s tanki se kolona ustavi.

Ob cesti čaka civilist v belem golfu. Oblečen je v belo srajco, ki se jo vidi na kilometer. Ob zelenem kombiju TO so zložene velike lesene kasete, iz katerih teritorialci jemljejo v stiropor in prozorno plastiko zapakirane armbruste. Čisto nove. Zaplenjene v skladišču v Borovnici. Kot Grundigovi palični mešalniki, samo zeleni in precej večji. Nemška pedantnost.

Zložljiv vibrator ali palični mešalnik?

Fantje s sijočimi očmi začnejo previdno odpakiravati grundigbruste. Ko odstranijo vso plastiko in stiropor, jim človek v beli srajci predlaga, naj vzamejo še navodila za uporabo in si jih malo pogledajo. Očitno tudi on prvič vidi te zložljive falične igrače.

Gleda navodila in narekuje: “In zdaj pritisnemo na ta gumbek in razvlečemo cev…” Nič se ne zgodi. “Aja, najprej gumb, potem zavrtimo zunanjo cev v desno in nato razvlečemo!” In tako naprej. Kot navodila za zložljiv vibrator.

Eden od teritorialcev me potihem vpraša: “Kaj pa ti plastični čepki?” — “To je pa najbolj pomemben del opreme,” mu svetujem kot poznavalec, saj sem sam naredil napako v JLA, ko smo na poligonu v Slunju streljali s trombloni. Sicer ni bilo priloženih čepkov, ampak zvite kepice toaletnega papirja. Vsi so jih imeli s sabo razen mene. Še zdaj mi piska v ušesih.

Iz enega od tankov slišim hit Ekatarine Velike: “Kakav radostan dan / crnci pevaju aleluja / kakav radostan dan / ptice pevaju alejuja… / Ti si volela moj veltšmerc…” — [Fotografija: YouTube.]

Kakav radostan dan

Ko so se fantje v zelenih uniformah bolj ali manj na hitro seznanili z novim orožjem, komandir razloži plan akcije:

“Tankovska kolona je petsto metrov pred nami skozi gozd. Od zdaj naprej popolna tišina. Čim zagledate tanke, na tla in odpuzajte do primernega zaklona za kako skalo ali drevesom. Jože, ti boš na levem krilu pokrival zadnji tank. Janez, ti pa prvi tank na desnem krilu. Vidva streljata prva. Ostali se razporedite vmes. Na moj znak z roko pripravite armbruste za akcijo. Upam, da ste si zapomnili navodila. Znak za akcijo bo rafal iz moje M-72. Imamo prednost presenečenja in višjega terena. Po akciji se na mojo komando razkropimo po gozdu in se vrnemo na to pozicijo. Jasno?”

“Jasno!” potrdijo junaki.

Zdaj gre torej zares. Srčni utrip med tiho hojo in plazenjem narašča in doseže maksimum, ko skozi grmovje in drevesa zagledamo dolgo kolono armijskih olivno-zelenih tankov M-84 tik pod nami. Kot vsi okrog mene se vržem na tla in se odplazim do kakih 70 cm visoke skale z dobrim razgledom. Očitno smo bili dovolj tihi.

Nič hudega sluteči mladi vojaki ob in na tankih si pripovedujejo bosanske vice in se krohotajo. Verjetno so bili zadovoljni, da so se za več dni izognili spopadom. Do tega trenutka.

Nakar se oglasi Ekatarina Velika.

Kakav radostan dan / ti imaš svoj strah / ti imaš svoj strah od sebe…

Akcija

21:15 — Še vedno je kar precej svetlo. Kaže, da se je komandir malo uštel. Dobro za posnetke akcije in ciljanje z armbrusti, malo manj pa za naše glave. Pomislim, da sem brez čelade. Jebiga!

21:20 — Še vedno tišina. Tudi vojaki JLA s prihodom noči samo še šepetajo. Komandirja ne vidim. Ne vem, kaj se dogaja.

21:24 — Žaganje škržatov nenadoma preseka oster zvok rafala. Nekaj sekund popolna tišina. Oficirji JLA začnejo kričati ukaze, vojaki poskačejo v tanke, jih prižigajo in pripravljajo mitraljeze. Levo in desno vidim teritorialce, ki se mučijo z armbrusti in jih poskušajo pripraviti za akcijo. Panika.

Mine par neskončno dolgih minut. Nato pa z desne bum-tras! Janezu je končno uspelo. Zadene prvi tank natanko med kupolo in spodnjim oklepom. Kaput! Zadnji hip ujamem s kamero eksplozijo, ki je uničila tank. 

Kake tri minute panike kasneje poči Jožetov armbrust z leve. Tank, ki ga je zadel, žal ni bil v vidnem polju in ni bilo kaj posneti.

Takrat pa se oglasijo mitraljezi s tankov. Več dolgih rafalov s svetlečimi kroglami leti nad mojo glavo, nekaj jih zadene skalo pred mano. Tej skali dolgujem svojo glavo. Ampak takrat mi je bila bolj pomembna kamera. Ležim za skalo in preverjam, ali je še cela. Je. Snemam naprej izza skale. V gozdu je ognjemet svetlečih izstrelkov, huje kot novo leto na Tajskem. Švenkam. Še dobro, da je prestrm breg za njihove topove. Nato se končno oglasi še en armbrust in zadene srednji tank natančno v kupolo z mitraljezom, ki je bil najbolj aktiven. Tišina, ki jo prekinja le ječanje ranjenih vojakov spodaj.

Nato se začne lomastenje okoli mene. “Pejd, bejžmo!” me dvigne Jože. Vsi začnemo cik-cak švigati po temnem gozdu gor med sporadičnimi rafali mitraljezov. Ko smo končno izven njihovega dometa, se začnejo vsi trepljati: “Ej, si vidu, kok sem ga razčefukal, a?” se hvali Jože. “Ja, kaj pa moj?! Pun pogodak!” odvrne Janez. Pa moj, pa moj, pa moj… Zadnja verzija je bila, kot da so skoraj vsi zadeli kak tank. Živi bili pa videli.

Nikoli ni prepozno za resnico in adrenalin

Poslovim se od herojev bitke na Vrhniškem klancu. Ti mi na koncu svetujejo, naj naslednjič ugasnem rdečo lučko na kameri, ker se me je videlo skozi cel gozd. Ups!

In že oddrvim v Logatec, da pokličem v redakcijo Dnevnika TV SLO. Ja, to so bili še brezmobilni časi. Mestece je kot izumrlo. Zvonim od hiše do hiše, končno mi odpre prijazna babica, ki mi dovoli uporabiti njen telefon. Po dolgih minutah zasedenosti dvigne telefon dežurni redaktor Dnevnika. Vročično mu razlagam celo zgodbo in da je še čas, da vsaj prvo vest vključijo v večerni Dnevnik.

“Zanimivo, zanimivo,” ponavlja in me vpraša: “Kdaj praviš, da se je to dogajalo?”

“Bitka se je začela ob 21:24,” odvrnem.

“Hja, potem imamo pa problem,” pravi.

“Kaj pa?” 

“A ti nič ne veš? Danes je bilo razglašeno premirje. Uradno se je začelo ob sedmih. Te materiale raje zadrži zase, mi jih ne bomo predvajali.”

Odložim slušalko in se tolčem po glavi.

In tako ste, drage bralke in bralci, ob dnevu državnosti in bližnji obletnici slovenske zmage nad agresorjem po 24 letih slišali zamolčano zgodbo o zadnji bitki zadnje (upam) vojne za Slovenijo.

Nikoli ni prepozno za resnico. In malo adrenalina.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE