“Slovensko ali pa nič!” -- Potem pa nič…
Na poti v München, 15. junija 2015
V švicarskih medijih sem zasledil, da je prišel prejšnjo soboto Rade Šerbedžija nastopat v Zürich. V člankih govorijo o velikem umetniku iz nekdanje Jugoslavije. Nikjer ne omenijo Slovenije. Nek drug komentar govori o tem, da Evropa ne sme pozabiti na Balkan, da ga naj začne bolj resno vključevati v svoje institucionalno okolje. Tudi v tem članku ni besede o Sloveniji.
Balkan
Če prebiraš nemške in švicarske medije, bi pomislil, da Slovenija res ni na Balkanu. A kaj, ko je realnost slovenskega političnega, medijskega in gospodarskega prostora povsem drugačna.
Po Sloveniji se še vedno večinsko razširja balkanska pop in folk kultura, po mestnih ulicah drvijo mladeniči s skuterji brez dušilcev na izpušnih ceveh in brez čelad na glavah. Politiki se sestajajo s svojo balkansko družbo, gospodarstveniki ponosno prirejajo srečanja v “regiji”, ki sega vse do Albanije in Bolgarije, mediji pa se obnašajo, kot da je tu še vedno Jugoslavija.
Kaj je ostalo od slovenskega odhoda iz Jugoslavije in z Balkana? Kaj je ostalo od nostalgičnega spogledovanja s srednjo Evropo in Zahodom? Kaj je ostalo od tega, da bi se spet znašli v moderniziranem prostoru nekdanje Avstroogrske?
Bojim se, da skoraj nič.
Junij 1991
Bilo je v času osamosvojitvenih napetosti zadnje dni junija 1991, v kleti Cankarjevega doma v Ljubljani, kjer je bilo tiskovno središče slovenske vlade. Takrat sem iz nemirne Slovenije kot dopisnik poročal za züriški Radio Z. Od zunanjega ministra Dimitrija Rupla sem želel kratek pogovor, a je zavrnil mojo željo, da bi se pogovarjala nemško. Razmišljal sem praktično, delal sem vendarle za nemško govoreči radio.
“Slovensko ali pa nič,” je odrezavo odgovoril Rupel. Takrat se mi je to zdelo ošabno in neprimerno, danes pa njegovo držo bolje razumem. Več kot dvajset let je minilo od takrat, ko bi Rupel še veliko bolj odločno zavrnil intervju v srbohrvaščini.
Kaj se je zgodilo s slovenskim hrepenenjem?
Danes je Slovenija na nek način spet bolj na Balkanu kot pred omenjenimi dogodki leta 1991. Od slovenskega hrepenenja po Srednji in potihem celo po Zahodni Evropi ni ostalo skoraj nič.
Vsi po vrsti, celo politiki, pa gospodarstveniki in tudi novinarji in ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo in zabavo, so se ujeli v zanko, ki so si jo nastavili sami.
Slovenci so se s svojo odklonilno držo v prvi polovici 90. let hoteli umakniti z Balkana. Smešno je bilo, kako dosledno so v medijih začeli upoštevati slovenski jezik. Prevajanje vsakega stavka iz srbohrvaščine je postala navada, še več, zakonska obveza. Smešno, ko je pa še nekaj mesecev pred tem 2. program javne televizije brez pomislekov oddajal velik del oddaj v srbohrvaščini. Pa vendar se je zdelo prav. Navsezadnje smo se odločili za novo, bolj evropsko, bolj zahodno pot.
In kje je Slovenija zdaj, kje je njena regija, njeno interesno okolje?
NATO je za Slovenijo nateg
Če razmislim malo globje, je ni nikjer. In to v slabem, ne v dobrem smislu. Drvenje v Evropsko unijo in NATO kmalu po osamosvojitvi je izgledalo kot bežanje pred… — pred čem? Sploh ne vem, pred čem so Slovenci bežali. Pred napadi Rusije? Morda Srbije? Hrvaške? Se je obetala invazija beguncev iz Iraka ali Afganistana? Povsod okrog nas so bile načelne in pavšalne ocene o večji varnosti, boljši obrambni sposobnosti in podobne neumnosti…
NATO je bil v veliki meri nateg. Slovenci so nasedli. Politiki od leve do desne so brez premisleka trobili v isti rog. Celo referendum o vstopu v NATO so izsilili istočasno z referendumom o Evropski uniji. Vedeli so, da samostojen referendum ne bi imel možnosti za uspeh.
Slovenija je zdaj članica zveze NATO, velike politične organizacije Zahoda, ki je nastala kot obrambna zveza pred Sovjetsko zvezo, morda tudi Kitajsko. Slovenci so nasedli zgodbi o kolektivni varnosti. Res je, da NATO ščiti baltske države pred Rusijo. Morda ščiti tudi Ukrajino pred popolno rusko podreditvijo, do neke mere tudi Poljsko, Češko in Slovaško.
Slovenija pa ni bila nikoli del sovjetskega (ali ruskega) interesnega območja. Pa tudi ameriškega ne. NATO je za Slovenijo odvečen, nepotreben, brez koristi… Popoln balast. Ki se ga bo zdaj težko otresti.
Vsake toliko bi morali članstvo v zvezi NATO preverjati na referendumu. Na samostojnem, brez kakšnega okraska, ki bi povečal možnosti za uspeh. Mislim, da si slovenski politiki kaj takega ne upajo. Še en cvek za stranke. Od leve do desne.
EU je zapletena
Evropska unija je bolj zapletena reč. Slovenski interesi so tu nabrž večji kot pri zvezi NATO. A takšna, kakršna je zdaj, je EU smešna, neučinkovita, predvsem pa nevarno nagnjena k osi Berlin–Pariz — ki se ji bo slejkoprej priključila še Varšava, London pa bo izstopil ali pa uveljavil druagčno EU.
Že dolgo trdim, da je edina unija v Evropi, ki lahko dolgoročno obstane, samo gospodarska, trgovska unija. Grški primer jasno kaže, da so Nemci šli predaleč. Največjo ceno bodo plačali sicer Grki, a tudi za Nemce bo boleče. Verjetni izstop Grčije iz evra bo odprl Pandorino skrinjico in začel na novo postavljati evropske temelje skupnega bivanja.
Pa so Slovenci pripravljeni na nove izzive? Kje si želijo najti svoj prostor v tej novi Evropi?
Evropa regij
Evropa je polna regij. V politiki se deli na zahodno in vzhodno, srednja je nekako priključena vzhodni, v gospodarstvu pa poznamo kratice, ki pomenljivo govorijo o tem, kdo je kdo in kam paše.
DACH je kratica za nemško govoreče okolje (D kot Nemčija, A kot Avstrija, CH kot Švica), kjer so sedeži mogočnih multinacionalk. SEE (South-Eastern Europe) pa je kratica za del Vzhodne Evrope in Balkan, kjer se pri istih multinacionalkah znajde ponavadi tudi Slovenija.
Znane so zgodbe o tovarnah in polnilnicah hrane in čistil in kozmetike, ki so namenjeni prodaji v regiji SEE in se močno razlikujejo od tistih, ki jih prodajajo v regiji DACH. Težko je v Sloveniji najti produkte, ki jih prodajajo v Avstriji in Italiji, pa čeprav je slovenski kupec tradicionalno naslonjen na ti dve tržišči. Produkti v poljščini, romunščini in srbščini ne sodijo na slovenske police, a so v veliki večini.
Od lumparij do glasbe
Kmalu po osamosvojitvi so slovenski politiki pozabili na enega od temeljnih elementov osamosvojitve. Zdi se mi, da je šel slogan nekako takole: “Proč od Balkana.”
Toda Balkan je ostal globoko zasidran med Slovenci. Najprej pri lumparijah okrog izbrisanih, potem pri razumevanju transparentnosti upravljanja z javnimi dobrinami in denarjem, poštenega odnosa do države in družbe, pri tajkunski privatizaciji, nenazadnje pri razumevanju politične kulture…
Ostalo je tudi druženje. Kdo so pevci in glasbene skupine, ki večinsko nastopajo po Sloveniji? Na desetine pop in folk pevcev in skupin z Balkana se ves čas potika po Sloveniji.
In kdo so politiki, ki se največ družijo s slovenskimi? Največ političnih pobud prihaja iz okolja, ki smo mu nekoč rekli Jugoslavija, dodajmo še Albanijo in Bolgarijo… Gospodarske vezi so najbolj trdne še vedno z negotovim Balkanom, kjer ni jamstva za plačila, red in stabilno prihodnost gospodarskih naložb.
Sprva se je zdelo, da bo slovensko gospodarstvo še naprej vlagalo na Balkan. Toda zdaj kaže, da bodo podjetja z Balkana pokupila velik del slovenskega gospodarstva. Redki protestirajo, nihče v politiki se ne razburja, nihče izmed izpostavljenih stebrov družbe ne zahteva drugačne smeri! In kako balkansko profilirani so šele mediji…
Kaj je moja/naša regija?
Slovenska regija bi morala izgledati povsem drugače. Ko me kdo vpraša, kaj je moja regija, se ta razteza od Monaka mimo severne Italije in Švice, dela Francije in Avstrije in južne Nemčije pa do Madžarske in dela Hrvaške.
To je regija, ki Slovencem zagotavlja drugačno vlogo na tem svetu. Nisem slišal za niti eno resno pobudo, ki bi krepila slovensko sodelovanje na gospodarskem, kulturnem in političnem področju s svojo pravo, mnogo bolj naravno regijo. To so države, ki zasedajo pomembna mesta v svetovni ureditvi. Italija, Francija in Nemčija so članice elitnega kluba G7. Švica in Avstrija sodita po vseh kazalnikih med najbolj uspešna in urejena okolja na svetu. Madžari in Hrvati pa so sosedje, ki nam lahko odpirajo vrata v še druge prostore in regije.
Bojim se, da smo preveč strahopetni in vase zagledani, da bi zmogli ta preskok. Zanj je potrebno veliko poguma in odrekanja, iskanja novih vezi, poznanstev, naučiti se je treba še kaj več od srbohrvaščine.
Mentorji in opazovalci
Predvsem pa se morajo spremeniti mediji. Če bodo mediji začeli to okolje prepoznavati kot svoje, če bodo med Slovence začele prihajati izčrpnejše in boljše informacije o življenju v tej regiji, potem bo Helene Fischer, prva dama srednjeevropskih šlagerjev — ki govori in poje v odlični ruščini, mimogrede —, tudi v Sloveniji vsaj tako popularna kot Severina. Borut Pahor pa bo na Brdu gostil švicarske in avstrijske ter italijanske in nemške politike ter se z njimi pogovarjal o utrjevanju neposredne demokracije v Sloveniji, iskanju večjega povezovanja podjetij v regiji DACH, kako slovenskim podjetjem izboljšati položaj na teh trgih, kako se povezovati pri iskanju rešitev za zapletene probleme Evrope in Balkana.
Skratka, ko gre za Balkan in jugovzhodno Evropo, bi morali Slovenci že davno zavzeti podoben položaj kot Avstrijci: “Smo zraven, toda kot mentorji in zunanji opazovalci — nismo pa del regije.”
Bojim se, da je velika prepreka za tako našo držo jezik. Avstrijci se v germanskem jezikovnem okolju počutijo suvereno, zato so na Balkanu lahko le gostje. Slovenci pa se žal počutimo suvereno v balkanskem jezikovnem in kulturnem okolju, zato si v regiji DACH ne upamo biti niti gostje.
Od tega, kar je pred četrt stoletja rekel Rupel — “Slovensko ali pa nič!” —, je žal ostalo bolj ali manj nič.