Čakam in zamujam živeti

Od nekdaj sem se ukvarjala z umrljivostjo, z mislijo na smrt. Si res želim živeti? Ali pa bilo bolje, da me ne bi bilo?

Zadnje čase me smrt še bolj okupira. Saj ne, da bi bila samomorilsko razpoložena. Ne, ne bom morbidna do te mere, da bi pisala o svojih (ne)samomorilskih nagnjenjih.

Če bi imela otroke, se tega najbrž ne bi spraševala. Če jih imaš, so oni tisti, ki ti izpo(po)lnjujejo življenje in ti obrnejo prioritete na glavo. Predvidevam.

Smisel življenja

Ne morem pa si pomagati, da se ne bi spraševala o smislu življenja. Kaj je tisto, kar bi moje življenje naredilo polno, več kot samo zadovoljujoče? Kaj storiti, kaj početi, kako delovati, da bi svojemu življenju dala nek smisel? Smisel, ki bi presegel bivanje sámo? Smisel, ki bi presegal prehranjevanje, spanje, sranje in razmnoževanje?

S starostjo pridejo tudi določene zdravstvene težave. Saj ne, da bi bila stara. Ampak po štiridesetem začnejo leta kazati zobe. In se zaveš, da bo vsako leto samo slabše. Grabi me panika, da ne bom imela dovolj časa, da zaživim tako, kot bi si želela.

Čakam

Ker večino svojega življenja nekaj čakam, se bojim, da zamujam živeti. Čakam, da bo petek. Čakam, da grem na morje. Čakam, da bo konec šole. Čakam, da dobim denar. Čakam ljubezen. Čakam službo.

Veliko tega čakam. In ko dočakam, ni prave potešitve. Že čakam drugo stvar in tretjo in peto in deseto. Nikoli se ne ustavim, zadiham, uživam v trenutku. Moje življenje ni nikoli zapolnjeno.

In ne, materialne dobrine ga ne bi zapolnile. Trenutno praznino že pomagajo zafilat, niso pa tiste, ki bi osrečevale.

Prioritete

Po čem si želim biti zapomnjena? Vseeno mi je. Vprašati bi se morali, vsi skupaj: po čem si želimo, da si nas bodo ljudje zapomnili? Zdaj, v tem trenutku? V življenju, ki ga živimo? 

Ali kot tisto, ki vozi mercedesa, ali kot ono, ki je rešila sosedovega psa? Prioritete so pomembna reč. Naj se nas prepozna po dobrih delih, po prijazni besedi, po toplini v srcu.

Nič hudega, če ne bomo ljubljeni od vseh in če se bodo našli ljudje, ki nas ne bodo razumeli in nas imeli radi. Ne moreš vsem ugajati.

Glava, hrbtenica in srce

Je pa pomembno, da se trudiš. Z dvignjeno glavo, čvrsto hrbtenico, čistim srcem. Ne zato, ker se menda vse plača in vrača, temveč zato, ker je to edino, kar šteje. Ker smo družbena bitja.

Če bi vsi delovali tako, bi bil svet povsem drugačen. Lep, topel in predvsem varen. 

Žal pa nekateri ljudje tega ne razumejo. Iskrenost, prijazno besedo in topel pogled zamenjujejo z naivnostjo — ali še huje, z neumnostjo. Sami se držijo visoko ter z mrkim pogledom in arogantnim nastopom teptajo vse in vsakogar okoli sebe.

Ja, to bom naredila. Od zdaj naprej bom vedno, ko se bom spraševala o smislu življenja, sočloveku namenila lepo besedo ali vsaj prijazen pogled. Mogoče s tem njemu in sebi polepšam, izpolnim, osmislim, trenutek življenja. Ne vem, če bo pomagalo pri osmišljanju življenja, škoditi pa ne more.

Aja, sem že povedala, da čakam petek, ko grem na morje?