Svoboda postaja obratno sorazmerna z možnostmi izražanja

Ne vem, ali je res moja last, vendar nimam sopotnikov, s katerimi bi jo delil.

Nekoč je bilo drugače. Tega ne govorim zato, ker bi bil zdaj že v tistih letih, ko se več spominjam kot doživljam. Ne, vse je še zelo sveže: kako smo prevzeli Društvo novinarjev Slovenije in Novinarsko častno razsodišče (DNS/NČR) in kako smo za začetek filigransko razkosali “trojnega funkcionarja” Jaka Koprivca.

Bivša moč sistema

Pozneje mi je bilo iskreno težko pri srcu, kadarkoli sva se srečala v mestu in se prijazno pozdravila. On je bil bivša moč sistema, za katerega smo verjeli, da popušča, ker mu je čas, zdravnik, nameril zadnje izdihljaje.

Mi pa smo bili rastoča moč velike, nevidne svobode. Ni nam bilo odveč meriti moči, ostrine in besednih obratov ne s Popitom ne z Dolancem ne s Šetincem. Rekli so nam novinarska alternativa. Zbirali smo se večinoma Pri Mraku. Nismo se bali postaviti ogledala ikonostasom tistega časa. Spremljali in beležili smo vse nedemokratične procese, pa čeprav so bili legalni in legitimni, kajti v Kazenskem zakoniku je bil znameniti 133. člen — verbalni delikt. Člen, v katerem ni bilo povsem jasno, kje so meje dovoljenega in kje se začne delikt. Vse je bilo stvar interpretacije.

Za vsak primer smo imeli pripravljeni dve žalni izdaji: za Kardelja in Tita. V bunkerju. Ko se je “neizbežno” zgodilo in so nas s CK obvestili, smo vse pregledali, osvežili in v nekaj urah natisnili.

Hitrejši od smrti

Bili smo hitrejši od smrti. Skorajda. Igrali smo dvojno igro: igro sluge in igro terorista. S prvo smo varali, da smo lahko razvijali drugo. Mislili smo si, da tudi v naravi obstaja tekmovanje, da zmagajo tisti z močnejšimi geni, boljšimi in hitrejšimi mišicami, ostrejšim rogovjem, smrtonosnejšim strupom.

Smo bili to mi, ki smo poganjali spremembe? Ali tisti, ki so zasedli prestole s svojo dvojno igro? Tudi slikali so dvojno — državo in domoljubje, Potemkinovo deželo — in zlorabljali preteklost vsak na svoji strani, da bi se v ozadju dokopali do temnih koristi.

Mi imamo od te dvojne igre grenak okus v ustih, ko se zjutraj zbudimo, oni pa račune in nepremičnine, nekateri tudi svoje intimne jetniške celice.

Mislili smo, da so svobodne volitve in ustava dovolj za raj na zemlji. Samoprevara. Prišli so zakoni, ki jim ustava ni mar. Prišli so predpisi, ki jim enakost ni mar. Vrnilo se je tisto, za kar smo mislili, da smo skupaj s 133. členom odnesli na smetišče zgodovine. Prišle so nove prepovedi. Zaradi besede, stališča, komentarja, mnenja. In še prihajajo.

Hitrejši od tožilcev

Svoboda postaja obratno-sorazmerna z možnostmi izražanja: blogi, komentarji, kolumne, Twitter, Facebook samo navidezno širijo osebno svobodo, hkrati pa nas delajo bolj ranljive kot nekoč.

Česar nekoč nismo mogli objaviti v Ljubljani, smo objavili v Beogradu. In obratno. Bili smo solidarni v zaroti. Bili smo hitrejši od tožilcev, ki so bili pest zakona. Izmikali smo se jim. Včasih so nas zaplenili, vendar nikoli niso izstavili računa za gospodarsko škodo. Sistem je bil prepričan, da je korist večja od škode. Škoda je bila morda na kredit.

Zbirali smo denar tako za družino zaprtega Šeksa kot zaprtega Šešlja. Oba sta se nam takrat zdela svobodoljubna in pogumna. Pogubna sta postala kasneje, ko sta zakikirikala vsak s svojega kupa nacionalnega gnoja. Na Gorjupovih dnevih mi je Dolanc čez mizo zabrusil: “Ti pa kar tiho bodi, ki braniš tistega Šeksla!” Partijec je bil dobro obveščen. Bila sta enaka in ju je združil v eno osebo.

Smrt je pomembnejša od življenja

Potem so prišle delitve. Ne, potem so se delitve pomnožile: tistim starim izpred 70 let so se pridružile nove. Živeti na Balkanu, v Sloveniji in na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni je življenje brez sprave. Smrt je pomembnejša od življenja. Mrtvi vladajo okrutneje od živih, ki so samo orodje zagrobnih prikazni. Ustavo bi moral napisati Shakespeare.

Mislili smo, da kličemo pomlad, pa smo v resnici klicali onostranski mraz in sovraštvo. Ozračje se segreva, globoko v sebi pa se ohlajamo. Gledamo v preteklost, ne zmoremo misliti prihodnosti. Morda nas je že prehitela.

Majhna statistika našega časa

Nejcu Cimperšku so odrekli pečat na potrdilo za sodnega izvedenca svoje stroke, ker piše blog in po mnenju bivšega pravosodnega ministra v njem zapisuje žaljive izjave o politikih (konkretno o bivši predsednici vlade).

Toda tega niso opazili, ko so pripravljali predmetnik izpita, niti ko je pred komisijo odgovarjal na vprašanja. Še manj, ko je plačal za pridobitev potrdila. Ne, to so opazili šele, ko so se zapletli ob vprašanju, kako hitro naj minister svečano podpiše in izroči uradni papir, s katerim bo Nejc lahko opravljal svoje strokovno izvedensko delo. Šele potem so našli blog, ki je bil ves čas tam, in ugotovili, da Nejc ne ustreza liku sodnega izvedenca 21. stoletja.

Zdaj jih seveda toži. Šel bo do Strasbourga, o tem ni dvoma. Če bo EU še obstajala, ne dvomim, bo mu po desetih letih Slovenija morala plačati odškodnino. Kot že toliko drugim.

Temu, kar se je zgodilo Nejcu, smo v svinčenih časih rekli Berufsverbot: vzhodni Nemci so prepovedovali delo svobodomiselnim, zahodni Nemci komunistom. Vsak na svoji strani so bili enaki. Mi, ki smo pogosto pretentali 133. člen KZJ — ali pa tožilci niso znali brati, morda so bili samo leni ali pa smo jim bili celo simpatični —, smo mislili, da je ustava trdnjava in da vsakdo lahko oporeka izjavam, mnenjem, stališčem, trditvam tako, da postavi nasprotno. V skrajnem primeru mu preostane civilna tožba zoper avtorja, uredništvo, celo zoper državo.

Za pogum gre

Samo totalitarni režimi imajo to nevidno roko, ki vzame svobodo, človeka in pogum. Ker za pogum gre: ali so anonimni in žaljivi komentatorji pogumnejši od Nejca, ki se podpiše?

Zagovarjam: naj se vsakdo podpiše z imenom in priimkom. Koliko jih bo ostalo?

Nazadnje pa vprašam: bodo novi mediji pomnožili prostor svobode?

Njihovi snovalci iz strankarskih trdnjav obljubljajo nestrankarske medije. Prestar sem, da bi verjel v izjave, ki žalijo preprosto logično razmišljanje. Zelo bi cenil pogum, ko bi kdo končno in odkrito rekel: mediji, ki jih ustanavljamo,  bodo dosledno izražali naša politična stališča, ki so… in našteli deset točk.

Takrat Pri Mraku smo govorili jasno in odkrito, kaj hočemo. Snemali so nas. Morda so kje prepisi. Tisti z vseh strani, ki so lomastili po arhivih, so se morda kdaj srečali z njimi. Ni mogoče verjeti, da je tisto, kar je ostalo, verodostojno pričevanje: 133. člen je recikliran v vsaki od zasebnih držav, ki so nastale — in deluje.

Le zakaj svoboda ne sanja o nas?