Flow: Festival in pol
It’s a sin!
Zase se ne bojim. Kot dolgočasen, a radoživ star prdec, ki se nikoli ne izraža s telesom, bom med nastopom Pet Shop Boysov — v koncertni množici, ki me vedno fascinira kot zlepa ne kaj — mrtvo trezen diskretno tapkal z nogo po tleh in si brundal v brado: “It’s a… It’s a… It’s a… It’s a sin.” V resnici pa bom pokal od sreče, da sem po skoraj 30 letih to dočakal. Live in Ljubljana.
To bo gotovo eno mojih velikih glasbenih doživetij.
Vseeno pa držim pesti za Flow Festival, da bo uspel. Ker to po mojem ni tako samoumevno. Ves ta projekt se mi namreč zdi za slovenske razmere — in predvsem za domače/domačijsko pojmovanje (prepleta) glasbe, druženja, sociale, kulture, potrošništva, hedonizma in urbanosti — sumljivo obetavna, vendar čez palec, vnaprej, na pamet, zelo pogumna, če ne celo predrzna ideja.
Očitno sta se to morala spomniti dva Finca in postaviti na glavo pol Ljubljane. Toliko o tem.
Na Pet Shop Boysih (28.6. ob 23:30, Tobačna) bom diskretno tapkal z nogo in pokal od sreče, da sem jih po skoraj 30 letih dočakal. Live in Ljubljana. — [Fotografija: Leo Aversa/Flow, prom. material.]
Čudaki, ki se po 30. ne izklopijo
Pripadam generaciji, ki se je pred približno 20 leti nehala aktivno udeleževati družabnega življenja v Ljubljani. Pa saj za našo ne prihajajo nič boljše. Še vedno je nenapisano slovensko lifestyle pravilo, da kmalu po 30. letu nehaš hoditi ven in se zanimati za neumnosti kot so koncerti — ali bog ne daj celo festivali.
Opažam kvečjemu povečano število štiridesetletnikov obeh spolov, ki občasno, morda celo kolikor-toliko redno zahajajo v lokale in tam srkajo vrhunska vina in nakladajo o svojem dvojnem življenju med službo in razvratom. Starejši pa si izjemoma privoščijo kozarček po kulturnih prireditvah, ker se to kao spodobi.
Urbani hedonizem pri ljudeh nad 30 nima prav nobene zveze z glasbo samo, kaj šele s civiliziranim pop kulturnim veseljačenjem. V Ljubljani so vsi bodisi prestari ali — po vrsti: high-brow, middle-brow, low-brow — alter scena ali fani od Dan D in BFM ali pa Modrijanov in Hrvatarjev.
Jazz is not dead, it just smells funny
V Križankah mi je hudo, ko gledam postarane obraze — z mojim vred —, ki sem jih prvič srečal na 19. Mednarodnem jazz festivalu. (Izvolite, računajte.)
Internešnl cigu-migu, prepakiran v world music Druge godbe, me je vedno v glavnem dolgočasil.
Z blatom sem opravil na Woodstocku ’94. (Službeno, se razume.)
Rock Otočec mi je bil simpatičen, dokler je bil — in škoda vseeno, da ga ni več —, po svoje tudi Metaldays v Tolminu, pa Jazz Cerkno in mariborski Lent.
Ampak še na misel mi ni prišlo, da bi se jih kdaj udeležil (razen na slednjega izjemoma pod oder in takoj nazaj).
Miks za radovednost
Večine bendov na programu ne poznam, vendar je Flow Festival videti dovolj zanimiv, da hočem biti tam že iz čiste radovednosti, ne nujno kot konkreten fan.
Še posebej, ker očitno ne gre za glasbeno prireditev v ožjem pomenu, temveč za uravnotežen, z glasbo podprt miks vsega živega od gostinske ponudbe s konceptom, kulture kot umetnosti, dizajna, mode, startup kulture, intelektualiziranja, urbane rekreacije in aplikabilnih oblik družbene ozaveščenosti in nenazadnje druženja.
Tako so včasih — in še danes — ljudje odhajali na Rolling Stonese. “Stonesi so tukaj [ali v bližini], to moram videt/slišat.” Festival à la Flow je danes nekaj takega. V mestu se dogaja nekaj, česar domnevno ne smemo oz. vsaj res nočemo zamuditi — četudi ne spadamo v core ciljno skupino.
Socialno polaskan
Glede na prej omenjene frustracije se čutim dobesedno socialno polaskanega, da me nekdo vsaj približno targetira.
Saj nič ne rečem: v Ljubljani se pogosto kaj zanimivega dogaja, da sem tudi sam navdušen — a ponavadi se počutim kot izobčenec, ker sam pri sebi pač nočem biti elitistična izbirčna Metka. Izobčenec skratka med skrajnostma — saj veste — grdih pičk in tipov brez denarja (ali pa kao še prelepih žensk in njihovih naloadancev) in blasé publike izbranega okusa, ki se občasno pride pokazat, potem pa hitro pobegne nazaj v svojo zlato kletko.
Institucionalizacija dobrega počutja
Zdi se mi, da se te družbene spremembe počasi, obotavljivo, že nekaj časa dogajajo. Zato ima Flow šanse, da uspe.
Organizatorjem bo uspelo, če bodo pop, kulturni, potrošniški, urbani hedonizem te ne nevidne, ne marginalne, ne nevplivne, demografsko in ekonomsko ne zanemarljive, a predvsem ne glasne target grupe od 25 do 65 institucionalizirali do te mere in na tak način, da s kulturnim cateringom za preproste mestne fante moje sorte — in dekleta, da ne bo pomote — ne bodo odbili tistih drugih, manj zahtevnih in hitreje zadovoljnih (in že mnogokrat zadovoljenih).
Vedno nas je nekaj dolgočasilo, če že ne odbijalo. Zdaj pa morajo enkrat za spremembo poskrbeti, da ne bo nekaj dolgočasilo in odbijalo drugih, kot da smo mi nekakšni snobi.
Ker samo vseh skupaj nas je dovolj za projekt teh dimenzij — in za dobro počutje.