Fokuspokusova vikend bralna značka (21.6.)
Dežulovićeva odpoved lastniku EPH Marijanu Hanžekoviću — tportal.hr
Novinar Boris Dežulović je odpovedal delovno razmerje z medijsko hiši Europapress Holding in [včeraj] zjutraj poslal pisno obrazložitev upravi družbe, katere večinski lastnik je odvetnik Marijan Hanžeković. Dežulovićev dokončno slovo prenašamo v celoti.
“Potem ko mi je glavni in odgovorni urednik Slobodne Dalmacije, avtomatska tajnica uprave Joško Popovac, po telefonu sporočil, da prekinjajo sodelovanje z mano — in odločitev utemeljil z odškodnino, ki jo mora izdajatelj plačati zaradi mojega teksta v znamenitem ‘primeru gnide’ —, in po najinem pogovoru, ko ste mi poskušali pojasniti ozadje primera in sanirati nastalo škodo, sem vam glede na vašo nekompetentnost za posel, s katerim se ukvarjate, prisiljen prekiniti sodelovanje in delovno razmerje z mano. Dovolite, da vam obrazložim svojo odločitev.”
Ali Richard Dawkins uničuje svoj renome? — The Guardian.
Dandanes se Dawking deklarira kot “komunikator”. Toda odvisno od vašega pogleda je tudi lahko junak, brezverec, tveganje. Mnoge od njegovih nedavnih izjav — na teme od pomanjkanja Nobelovih nagrad za muslimanske znanstvenike pa do “nemoralnosti”, da ljudje niso zmožni splaviti zarodkov z Downovim sindromom — so sprožile ogorčene ugovore (ki jih je Dawking, vsaj nekatere, naglas prebral na YouTubu, zaradi česar si je morda pridobil nazaj nekaj prijateljev). Nekateri menijo, da so njegova kontroverzna stališča začela spodkopavati njegov renome znanstvenika in njegov protireligiozni križarski pohod. Prijatelji, ki goreče podpirajo tako njegove cilje kot značaj, so zaskrbljeni, da bi lahko Dawkins samega sebe sabotiral. “Lahko se zgodi, da bo trajno škodil svoji zapuščini, dolgoročno gledano,” pravi filozof Daniel Dennett o Dawkinsovih javnih eskapadah. To je zapuščina, je prepričan Dennett, ki bi morala odsevati “mojstrovino”, kakršna je Sebični gen, Dawkinsov veliki prispevek k človekovemu razumevanju življenja. Glede Twitterja pa: “Želel bi si, da se tega ne bi lotil,” pravi Krauss. “In sem mu to tudi povedal.”
Naučiti se biti moški, če te vzgajata dve mami — Quartz.
Pred bližajočo se presojo Vrhovnega sodišča o ustavnosti prepovedi istospolnih porok se zdi očetov dan — ali v nekaterih gospodinjstvih dan očetov [Father’s/Fathers’ Day, op. Fp] — posebnega pomena za mnoge istospolne partnerje. Čeprav je ustna argumentacija že za njimi, debate o ena-mama-en-oče družinah v Ameriki še zdaleč ni zaključena. Bistvo mnogih argumentov proti istospolnim partnerstvom je globoko zakoreninjena skrb za korist otrok. Zadnjih nekaj let je bilo vprašanje, “kaj pa bo z otroki”, glavni argument za privržence teorije, češ, “ne sovražimo gejev, samo poročiti pa se jim res ni treba”. Nekaj vprašanj Vrhovnega sodišča med aprilsko ustno argumentacijo se je dotaknilo tudi koristi otrok in našega socialnega sistema.
Charleston in Obamovo obdobje — The New Yorker.
Med leti 1882 in 1968, ko je bil ubit Martin Luther King jr., je bilo linčanih 3.446 črnskih mož, žensk in otrok. Ta praksa je bila tako pogosta, da je Marka Twaina pripravila do tega, da je leta 1901 napisal esej z naslovom Združene države linčanja. (Twain je opustil projekt za knjigo o linčanju zato, kot je povedal založniku, “ker bi tam spodaj ostal brez vseh prijateljev”.) Vsi ti tisoči umorov, ki so jih raziskali Tuskegee Institute in drugi, so bili načini vsiljevanja bele supremacije na političnem in ekonomskem tržišču. Služili so teroriziranju črnske moške, ki so si drznili spati ali celo samo govoriti z belimi ženskami. To izročilo ekstremne krutosti in nekaznovanega ubijanja je v naših mislih zdaj, ko je bilo v cerkvi v Charlestonu ubitih devet ljudi.
