Vsaka ljubezen nekaj stane. Zato je pri Lidlu in Hoferju ceneje.

Vsi smo kupci. Pogosto tudi otroci, vsaj za sladoled ali žvečilni gumi. Pri tem se — če ne uporabljate samopostrežnih blagajn — srečujemo z blagajničarkami.

Blagajničarka: nehvaležen, nespoštovan, slabo plačan poklic

Naj mi gospodje oprostijo, ampak med njimi jih je res malo. To je zame eden težjih, vsega spoštovanja vrednih poklicev. Ves dan so na očeh kupcev, mi pa jih v resnici sploh ne opazimo. Nenehno morajo biti prijazne, četudi smo sami do konca zlovoljni in bi najraje streljali naokoli.

Ne morejo kar tako na malico, blagajno je treba zapreti, jo nadomestiti z drugo, da o bioloških potrebah med delovnim časom sploh ne govorim. Še po obrazu se ne morejo pošteno popraskati, saj imajo nenehno opraviti z denarjem, ki je največje zbirališče umazanije. Dejansko in metaforično.

Delajo ob sobotah, nedeljah, praznikih, v deljenem delovnem času… — skratka, gre za nehvaležno, nespoštovano delo, ki je na koncu še slabo plačano.

Kako gre to pri Lidlu in Hoferju

Včasih zaidem po nakupih v Lidl ali Hofer. Priznam, da ne gre za vrhunsko nakupovalno doživetje, a pri obeh trgovcih sem našla nekaj izdelkov, ki mi ustrezajo.

Všeč mi je tudi, da njihovi nakupovalni vozički vedno lepo tečejo. Ena večjih frustracij med nakupom je, če voziček bremza ali ga vleče v eno stran. Kako naj se v takšnih okoliščinah človek osredotoči na nakupovanje? Ne gre.

Za nakupe si običajno vzamem čas. Zanima me, kaj je na prodajnih policah. Še posebej preverjam, ali so uvedli kaj novega, prebiram sestavine z etiket, kalorije posameznih jedi, preverjam cene.

Ko pa prihajam proti blagajni, me začne stiskati. Ne zaradi nabranih izdelkov v vozičku, temveč zaradi blagajničark. Te v Hoferju in Lidlu so nekaj posebnega.

Na trak zložim vse lepo sortirano: od trdega k mehkemu, od večjega k manjšemu, od trajnega k svežemu. Kupec pred mano plačuje, jaz pa za njim s praznim vozičkom — pripravljena, da se poženem proti koncu pulta in pravočasno obrnem voziček v pravo smer, da bodo stvari varno letele vanj.

Tekma s časom

Gospe pri Lidlu in Hoferju so posebej izurjene za hiter poteg blaga čez čitalec, ki zaznava izdelek in ceno. In ne samo to: blagajničarke tudi z bliskovito naglico stehtajo sadje in zelenjavo. Še preden je vrečka na blagajniški vagi, je cena tako rekoč že zabeležena.

Vmes ni niti sekunde izgubljenega časa. One tekmujejo s časom — in tudi z nami. Hitre morajo biti zaradi učinkovitosti in norme, ki jo morebiti morajo dosegati, pa tudi zaradi nas. Saj, kam pa pridemo, če bomo kupci čakali blagajničarke?

Vsi, ki pospravljamo svoj nakup v voziček, se srečujemo s težavo, da smo vedno za kakšnih pet izdelkov v zaostanku. Trudim se tekmovati z njimi in iščem pravi sistem, kako pobirati artikle s pulta in jih zlagati v voziček—, pa ne gre. Pót mi teče po obrazu, nerodno mi je pred drugimi kupci, ki čakajo za mano, prav tako v nizkem štartu s praznimi vozički.

V tej tihi borbi nikoli ne zmagam. Na koncu nas niti ne vprašajo, ali bi mogoče kupili še kaj. Ko smo enkrat na blagajni, ni več možnosti, da bi še kakšno malenkost položili na trak.

Kako gre to pri drugih trgovcih

Hitrost Lidlovih in Hoferjevih blagajničark je fenomen na našem trgu. Tekma s časom je tako izrazita. Tega ni mogoče videti nikjer drugje. Tam tudi sami vtaknemo plačilno kartico v POS terminal, vtipkamo PIN, blagajničarka le potegne račun iz tiskalnika, nam reče hvala lepa in lep dan. Konec.

Pri drugih trgovcih se blagajničarke lotevajo dela veliko bolj netekmovalno, celo ležerno. Ob elegantnih, ne prehitrih, toda lepih, premišljenih potegih kupljenega blaga čez čitalec nas blagajničarka lahko še lepo pogleda in povpraša, ali imamo njihovo bonus kartico, ponudi kakšno blago iz tedenske akcije ali iz navade povpraša, če bi še kaj.

V mojem domačem supermarketu mi celo pove, da me že nekaj časa ni videla in mi dá vedeti, da me je pogrešala.

V primerjavi s hitropoteznimi kolegicami iz Hoferja in Lidla, ki te z majhnim nakupom odpravijo v nekaj sekundah, življenje drugih blagajničark teče povsem drugače, predvsem veliko počasneje. Ob plačilu najprej vzame našo bonus kartico, ki jo mora evidentirati, nato pa še plačilno.

Ste prišli po izdelek ali na klepet?

Iz zapisanih izkušenj bi bilo razumeti, da nas v Hoferju in Lidlu ne marajo in da se nas želijo s kupljeno robo čim prej znebiti. Medtem pa nam pri drugih trgovcih izkazujejo toplino in prijaznost do zadnjega diha, češ, pridite še k nam, radi vas imamo.

Sama na to gledam drugače. Pri prvih dveh trgovcih kupujem po nekaj nižjih cenah. To je njihov način izražanja ljubezni in spoštovanja. Drugače ne znajo.

Tja ne hodim po prijaznost, ljubeznivost. Ne zanimajo me hvaležni pogledi ali blagajniški klepet.

Tja hodim zato, da svoj izdelek zanesljivo dobim in ga po vnaprej znanem, bliskovitem blagajniškem postopku spravim domov. Drugi trgovci pa vso to zaključno proceduro, ki zahteva svoj čas, vkalkulirajo v ceno. Doživetje ugodja, topline, nasmehov in klepeta plačujemo z ustrezno višjimi cenami izdelkov.

Povsem jasno je torej, kam zavijem, ko se počutim samozavestno, ko sem polna energije, iskrivosti in mi prav nič ne more do živega. Kot je najbrž tudi jasno, kam se zatečem po nujni šoping, ko potrebujem vsaj prijazen blagajniški nasmešek in vprašanje: “Bi še kaj, gospa?”

Saj, boste rekli… Vsaka ljubezen nekaj stane.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 20. junija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom “Bi še kaj, gospa?”. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.