Fokuspokusova vikend bralna značka (20.6.)

Jon Stewart je kratko-malo izgubil smisel za humor o ameriškem nasilju z orožjem — Vox.

Jon Stewart iz Daily Showa se ni spomnil nobene šale na račun masovnega streljanja v zgodovinski črnski cerkvi v Charlestonu, Južna Karolina. Njegov čustveni monolog o zadnjem streljanju kot še enem opozorilu na eskalacijo nasilja s strelnim orožjem v ZDA — in o ameriški nesposobnosti in nepripravljenosti, da bi to ustavili — je bil preprosto žalosten, nemočen in resničen.

40 let Žrela: 40 stvari, ki jih ne bi bilo brez izvirnega killer shark filma — Vanity Fair.

Če se bojite oceana nasploh ali še posebej morskih psov, je velika možnost, da je vaš strah datiran na 20. junij 1975. Tega dne je namreč Žrelo grozeče zaplavalo v več kot 450 kinodvoran po vsej Severni Ameriki in spremenilo vse. Steven Spielberg je postal superzvezdniški režiser, ki si je odtlej lahko privoščil vse. Hollywood je zaslutil zlato žilo v poletnih premierah po vsej državi. Začeli so prihajati filmi o orjaških ubijalskih morskih stvorih. Pa tudi splošen odnos družbe do morskih psov je postal prestrašen in sovražen. Žrelo je bilo tako vpliven film, da bi lahko ves dan naštevali, kaj vse je sprožil. Namesto tega jih bomo našteli samo 40 — 40 za vsako leto, ki jih brez Žrela ne bi bilo. Vkrcajte se v večji čoln in zaplujte z nami na 40-letno retrospektivo.

Ali je bila Nokia 3210 najboljši telefon vseh časov? — The Guardian.

Baterija iPhona 6 zdrži manj kot en dan. Samsungov Galaxy S6 ni dosti boljši. 3210? Zdržala bi cel teden. Morda celo dva — odvisno, koliko ste igrali Kačo. Ta vic ne kroži brez razloga po internetu: “Pravkar oblekel reklc, ki sem ga imel na poroki 2001 in našel v žepu Nokio 3210. Baterija je bila na dveh črticah.” 3210 se dobesedno nikoli ni zlomila. Nikoli. Trgovine s telefoni v shopping centrih živijo od popravljanja razbitih ekranov. To se nikoli ne bi zgodilo robustni, 153-gramski Nokii 3210. Preživela bi atomsko bombo in potres ali morda celo oboje skupaj. Če vam je padla na tla, je odpadel pokrov, ven je padla baterija, ampak to vse skupaj ni bilo nič. Otresli ste prah z nje, zatisnili ohišje in spet je bilo vse v redu. Ni čudno, da se ljudje danes šalijo, da so bila včasih poškodovana tla, če vam je padel telefon, ne pa telefon.

Newyorško šolsko okrožje preneslo 75% snovi na Applov iPad — Apple Insider.

Šolsko okrožje v dobro situiranem newyorškem predmestju Mineola že peto leto izvaja inciativo opremljanja vseh svojih učencev z iPadi za velji del šolskega programa. Napredek je opisala Gail Robinson za Hetchinger Report na podlagi vtisa, ki si ga je ustvarila, ko je preživela en dan s 24 tretješolci Šole na Jackson Avenue. Okrožna iniciativa ostaja pri tradicionalnem modelu enega učitelja na razred, vendar vsakemu učencu daje v roke iPad. V 3. razredu, kjer poučuje Morgan Mercaldi, učenci “konstantno” uporabljajo tablice za celo vrsto aktivnosti. To ne pomeni, da so svinčniki, papir in knjig stvar preteklosti: Mercaldijevi učenci še vedno pišejo spise na fizični papir. Kot primer evolucije digitalnega razreda v specifičnem primeru pouka matematike pa Robinsonova omenja aplikacijo Edmodo, s katero učenci komunicirajo z učiteljem in jim pošiljajo naloge.

Ali je Dickens kradel? — The Atlantic.

Nekega aprilskega večera 1836 sta se v Londonu sestala sodelavca pri projektu, ki je pozneje postal eden najbolj popularnih romanov 19. stoletja. Gost je bil ilustrator, stripar Robert Seymour — s svojo hitrostjo in vizualno duhovitostjo verjetno najuspešnejši karikaturist desetletja. Seymour je bil že toliko slaven, da je prepričal obetavno založbo, Chapman & Hall, da je lansirala Posthumne zapike kluba Pickwickovcev, serijo štirih stripovskih plošč na mesec, popisano s primerno relevantnim tekstom v obsegu 24 strani. Gostitelj pa je bil pisatelj, ki so ga najeli, da sproducira ta tekst — ambiciozen 24-letnik, ki je pred kratkim prestopil iz poslanskega novinarstva v pisanje skečev. Ime mu je bilo Charles Dickens. Poročila o sestanku so v najboljšem primeru nejasna. Vemo, da se je Dickens hotel pogovoriti z risarjem, ker je bil nezadovoljen z drugim nadaljevanjem — s prizorom na smrtni postelji zapitega pantomimika. Vse, kar še vemo, pa je to, da se je Seymour tega večera vrnil domov, v naslednjih dneh dokončal ploščo in se potem ubil s puško.

Kdo se boji metričnega sistema — The Atlantic.

Ko se je nekdanji Rhode Islandski senator in guverner Lincoln Chafee v sredo uradno spustil v predsedniško tekmo, to ni ostalo neopaženo. Obstajajo razlogi, da vzamemo Chafeejevo kandidaturo resno, toda njegov govor je pritegnil največ pozornosti z manj konvencionalnim predlogom: “Pridružimo se preostanku sveta in prevzemimo metrični sistem,” je rekel. Ideja ni bila sprejeta z navdušenjem. Jim Geraghty jo je v National Review zatrl — upajmo, da s ščepcem humorja — z besedami: “Ravnilo z ameriškim sistemom mi boste morali iztrgati iz moje mrzle mrtve roke.” Zagovorniki metričnega sistema so navajeni na takšno zmerjanje. Že leta 1972 je Rhode Islandskega senatorja Claiborna Pella republikanski tekmec napadel z argumentom, da zapravlja čas za nepomembne teme kot metrični sistem. Odkod izvira ameriška averzija do metričnega sistema, pojasnjuje Stephen Mihm, gostujoči profesor zgodovine na Univerzi Georgie in avtor napovedane knjige Mastering Modernity: Weights, Measures, and the Standardization of American Life.