Kdo verjame, da so ljudje v čolnih v Sredozemlju teroristi?
Begunska kriza afriških “ljudi v čolnih” v Sredozemlju nam ob mednarodnem dnevu beguncev nastavlja moralno ogledalo. Če odštejemo človekoljubne organizacije in posameznike, ki se še trudimo, da bi bil naš glas slišan in uslišan, je podoba sodobne Evrope v njem porazna. Nazadnjaška. Kaže podobo voditeljev — tudi slovenskih. Ti se za kratkotrajno všečnost trudijo ugoditi državljanom, ki jih v razpravi o beguncih ženeta čredni nagon in mržnja do vsega, kar je drugačno in tuje, spodbujena s pritlehnimi manipulacijskimi populizmi.
Sram me je
Sram me je te evropske brezbrižnosti. Sram me je razprave med evropskimi vladami. Sram me je, da je med nami toliko ljudi, ki ne zmorejo razpravljati o problemu beguncev mirno in z realnimi argumenti, brez nestrpnih, ksenofobnih in drugih skrajnih stališč. Sram me je, da eden drugega zavajajo z izgubo delovnih mest na račun teh groznih prišlekov, in da nas strašijo s terorizmom.
Sram me je take družbe. Sram me je hinavščine in laži, zapisanih v resolucijah, sporazumih, konvencijah. Sram me je besed, ki ob zlaganih nasmehih, prizanesljivem trepljanju po ramenih in protokolarnih stiskih rok prihajajo iz ust voditeljev: da bomo pomagali, ker smo napredni in živimo skladno s temi in temi vrednotami.
Seveda samo do takrat, ko je treba obljube uresničiti.
Ali velja, da so samo vsi naši vsi pošteni? — [Fotografija: Massimo Sestini, Marina militare/UNHCR.]
Vsi naši, vsi pošteni?
Kdo čisto zares verjame, da so med nemočnimi ljudmi na čolnih v Sredozemlju teroristi? Da v raztrganih in umazanih oblekah z rešilnimi jopiči na evropska tla množično in namensko prihajajo borci Islamske države? Kdo in zakaj — pa naj bodo to predsedniki vlad in ministri ali pa navadni državljani — lahko v nedogled ponavlja ta patetični argument, da “ni mogoče izključiti možnosti, da so med njimi tudi taki”?
Ne, ni mogoče, pa vendar.
Ali nemara kdo od teh, ki to govorijo, kdaj zares razglablja o stotinah urejenih ljudi v finih oblekah, ki z dragocenimi aktovkami z neznanimi vsebinami dnevno prečkajo evropske meje, tudi slovenske? Kdo so, kaj so? Kdo so naši sosedje v blokih, urejenih hišah, cvetočih vaseh? Po katerih spletnih straneh brskajo, kaj berejo? Ali morda kupujejo orožje, načrtujejo napade?
Ali pa velja, da so samo vsi naši vsi pošteni? Koga od tistih, ki se junačijo nad begunci v čolnih, je bil kadarkoli in na kakršenkoli način ogrožal kakšen tujec, konkretno Afričan? Sploh kakšnega poznajo? Kaj žene skrb, da nas bo obkolilo in požrlo teh 700 ljudi, med njimi številni otroci, ki se preplašeno stiskajo k utrujenim svojcem?
Dokazi, da so — ali da bodo — teroristična dejanja zagrešili begunci, prav gotovo ne.
Varna Evropa
Ja, vsi si želimo živeti v varni Evropi. Zato smo vzpostavili varne zunanje meje EU. Zato uvajamo drage in vedno bolj moderne tehnologije. Zato vedno bolj množično zbiramo in obdelujemo podatke o potnikih iz tretjih držav ter krepimo policijsko in pravosodno sodelovanje.
A dejstvo je, da je razprava o varnosti v celoti zasenčila bistvo problema beguncev — ljudi. Populistična, nacionalistična, egoistična retorika je zameglila razum mnogih evropskih voditeljev in postaja del retorike ulice. Zdi se, kot da vsi postajamo potencialni teroristi.
Povsem neodgovorno je, da razprave o beguncih pogojujemo s hipotetičnimi ugibanji o varnostnih tveganjih! Veliko bolj učinkovito bi bilo, če bi se — tudi v Sloveniji — posvetili razpravi o namestitvi beguncev in izdelavi primernih programov za njihovo vključitev v družbo. To je rešitev zanje, ne pa getoizacija in marginalizacija, ki lahko samo povzročita socialne probleme.
Begunci niso konkurenca delovni sili v naših državah. Lahko pa z izobraževanjem, integracijo in s možnostjo dostojnega življenja v prihodnosti pomembno doprinesejo k napredku.
Za celovit pristop
Evropska unija potrebuje celovit pristop. Potrebuje več pravnih in varnih poti za zakonito priseljevanje. Potrebuje konkretne srednjeročne in dolgoročne ukrepe, ki bodo ljudem pomagali, da bodo lahko dostojno živeli doma. Toda begunci, ki so že na kopnem, so tukaj — in to zdaj.
Zato ob svetovnem dnevu beguncev pozivam vse razumne ljudi v Sloveniji, naj se zavzamejo za pomoč ljudem v stiski in naj ravnajo solidarno in odgovorno.
Slovensko vlado pa pozivam, naj se ne ozira na mnenja drugih voditeljev in naj naredi to, kar je prav: pokaže človeški obraz Slovenije in dokaže, da smo boljši od Orbána in da nočemo pomagati pri gradnji novih zidov.
Če bo na begunski preizkušnji padla Evropa, bosta evropski mir in stabilnost v prihodnosti resno ogrožena. Vse je minljivo. In tudi za nas, evropske narode, lahko začne veljati ta napis, ki sem ga videla na nekem nagrobniku: “Kar smo zdaj mi, boste tudi vi.”
Si želite postati begunec?
Tanja Fajon (SD) je evropska poslanka (S&D).
Pojasnilo in obvestilo uredništva: S tem prispevkom uvajamo rubriko Gostujoči Pero — kar je ironična aluzija na ime podobne Delove rubrike Gostujoče pero — in vabimo tudi druge avtorice in avtorje k občasnemu sodelovanju. Fokuspokus nima pomislekov do objavljanja nenaročenih tekstov, če so le relevantni in objavljivi.