“Želite, gospa?” -- Neee, no… Vrnite mi Sofrico, mojo mestno dnevno sobo!

Sofrice, bara na ljubljanski tržnici, ni več. Zaprta je. Ni novih lastnikov/najemnikov. Še malo, pa bomo mimo hodili, kakor da se nikoli ni nič zgodilo. Nič več ne priča o njeni nekdanji pomembnosti.

Sofrica je bila sobotna točka, ki je preprosto nisi mogel zgrešiti. Tam je bil vsak, ki sem ga hotela srečati. Dogovarjanje ni bilo potrebno. Natakarice nas niso spraševale, kaj bom pili. No, morda to, kdaj bomo s kav presedlali na kaj drugega.

Mestna dnevna soba je veljala za utrdbo levičarjev. Odkar ni Sofrice, smo razpršeni. Vsak zase, manj prepoznavni, malo izgubljeni — kot levica nasploh.

Včasih smo se potem ustavili pri Primorcu. Urbana legenda je, da je desničar, da pa se vseeno pri njem zbira, pije in prehranjuje umetniška avantgarda in nekaj redne klientele. Zdi se, da jim je skupno samo to, da se dobivajo pri Primorcu.

Ne več sveža zelenjava

Pogosto smo iz Sofrice prihajali domov pozno popoldne ali proti večeru z ne več svežo zelenjavo in skoraj že s kuhanim mesom. Ali se kar preselili v večerni lokal.

Prvi predsednik je bil reden gost. Od njega sem dobila v značilno duhovitem stilu navodila, naj ne kadim, ker da je bolje piti dobro domače vino. Pomirila sem ga, da kadim in pijem in da je torej vse v redu, ker sem uravnotežena.

Ko sem med razgretimi debatami opazovala klientelo, sem se spraševala, ali paparaci in privrženci teorij zarote za Sofrico in njene obiskovalce sploh ne vedo ali pa morda obstaja možnost, da v to pač ne posegajo? Da nekdanjim predstavnikom oblasti in stricem iz ozadja pustijo sobotni mir? Kar nekaj situacij in srečanj bi lahko končalo v flajšmašini “preiskovalnega” novinarstva in z mastnimi naslovi na prvih straneh.

Tu in tam je šel sproščeno mimo človek, ob katerem smo se vprašali, ali naj obvestimo policijo, ki ga išče: da je živ in zdrav in da se ne skriva. Navadni državljani so se ustavljali in kakšno rekli prvemu predsedniku, županu, nekdanji ministrici ali ministru. Same prijaznosti, malo nostalgije, “pogrešamo vas”. Nič napadalnega, nesramnega.

Seveda, desničarji ne hodijo na najlepšo tržnico najlepšega mesta. Preveč zabave, sproščenosti in humorja za pasje vdane z enoplastnimi sporočili. Morda pa so hodili in še hodijo, zamaskirani v čisto navadne ljudi.

Čas se je ustavil

Čas se je ustavil, nikamor se nam ni mudilo. Zdelo se je, da je vse okej. Kdo kaj dela, niti ni bilo pomembno. Podjetniki, politiki, umetniki, nezaposleni, slabo zaposleni… — vseeno. Saj smo samo ljudje. Mimo je prišel sošolec od znanca z odličnimi domačimi salamimi. Domači pijači smo dodali domačo malico.

Moja tržnica v času Sofrice je bila samo naš približek filmski epopeji o razpadajočem meščanskem šlifu alla La grande bellezza. Za nekatere je tržnica tudi brand, emblem. Recimo za tiste s svojimi branjevkami, ki vedo, kakšno in koliko solate pojedo, kaj kdo skoraj na skrivaj uživa.

Še vedno hodim na tržnico, našli smo si nove bare. Tisti razpršeni se ustavijo malo pri nas, mogoče pri Primorcu. Odkar je Sofrica zaprta, je več manjših kontrolnih točk. Pozorna sem postala na to, da je kar nekaj domačih izdelkov s tržaške tržnice in da diskonti ponujajo iste reči za manj denarja. Še so zelenjave, specialnosti, eksotičnosti. In vse več je turistov. Redek prizor spektakularnih razsežnosti je, ko se Azijci slikajo s čevapi. Ko pridejo trume Italijanov, pa vemo, da bo solate kmalu zmanjkalo.

Dnevne sobe in spalnice generacij

Različna življenska obdobja so vezana tudi na prostore. Lokale, restvaracije, klube.

No, meni se zdi, da je vse to šlo v nepovrat. K4, Turist, Bunker… — to so bile dnevne sobe in spalnice generacij. Varnostniki in natakarji se niso menjali tako hitro kot danes. Bili so del družbe, skoraj sem spregledala, da so v službi. Lahko smo kaj popili na kredit, ker so vedeli, da se bomo vračali. Najraje bi videla, da mestne dnevne sobe ostanejo vseskozi iste. Da natakarji vedo, kaj pijem, da me ne sprašujejo. Da me poznajo, da ni presenečenj. Kot Cheers TV lokal. Da mi ne bi bilo treba razmišljati, ali naj gre sama ali pa koga naj pokličem, da bo za. Mirno bi šla tja, kjer bi me že čakalo vse znano in čakali vsi znani.

Pustolovščine

Potem bi si lažje vsake toliko privoščila pustolovščino. Odpravila bi se na drugi konec mesta, med druge ljudi, recimo v lokal, ki slovi po tem, da tja hodijo plesat 40 plus. Red bi bil. Vedela bi, kdaj se veseliti znanega in kje so neznani prostori, rezervirani za pustolovščine.

Namesto tega se vse nenehno menja. Pridem v domači lokal, kjer me nova natakarica neprizadeto pogleda: “Želite, gospa?” Neee, no. Moje mestne dnevne sobe postajajo prehodni domovi začasnosti. Dobri natakarji so našli pravo delo ali dokončali šolo.

Obstaja izjema: dela v baru na tržnici in v eni od mojih dnevnih sob. Majhna niša upanja, da se ne spreminja čisto vse.