Domotožje ni hec: Ključ do uspešnega kampiranja je pravšnja ograja parcele
Nismo velik in močan narod, zato nas je kolonialni duh krivično zaobšel. Si pa upam trditi, da bi ob večjih nacionalnih gabaritih in ustreznih zgodovinskih priložnostih z lahkoto narezali Špance, Britance, Nizozemce in kar je še teh, ki se štejejo med bolj nadarjene osvajalce.
V vsakih slovenskih prsih se skriva en majhen Kolumbek. Kdor si upa temu oporekati, mantrajoč lajno o narodovi nesamozavestnosti, naj se odpelje na ekskurzijo do najbližjega istrskega avtokampa in opazuje.
Samo opazuje.
Konkvista Istre
V teh dneh se bo začel eksodus najbolj pogumnih mož, žena in otrok v avtokampe poletne obljubljene dežele. Hrvaške.
Pot do dokončne uzurpacije borovih gozdičkov je dolga in trnova. Najprej se v divjino podajo konkvistadorske četvorke ali osmice, odvisno od števila avtomobilov, ki logistično podpirajo prvo zavzetje.
Četvorke ali osmice so formacije slovenskih fantov, ki se konec maja ali v začetku junija odpravijo na dvo- ali tridnevno urejanje pavšalistične parcele v Premanturi. V ljudskem izročilu se tej folklorni praksi reče “frendu prikolo postavit”.
Neposvečen očividec bi to početje opisal kot večdnevno popivanje, vendar bi se divje motil. V petdesetih urah, kolikor v povprečju traja ta običaj, med pijanskim kruležem dejansko inštalirajo baldahin, žar, mizo, visečo mrežo in — kar je ključ do uspešnega kampiranja po slovensko — kvalitetno ograjo.
Vinjeni prvopristopniki v vikinškem slogu uredijo osnovno infrastrukturo za prihod razposajene dečice in pridnih žena, ki podobo parcele še pred glavno sezono približajo domači vasi.
In ko v zemljo do treh četrtin vkopljejo še osem na belo pobarvanih avtomobilskih pnevmatik — da jim Nizozemci tudi letos ne bi parkirali preblizu cvetličnih korit —, so končno pomirjeni.
Nacionalne utrdbe
Istrski avtokampi so na prvi pogled razdeljeni na Slovenijo v malem in na preostanek evropske druščine. V trenutku je jasno, kdo prihaja tja samo na obisk in kdo ostaja za vedno. Kdo je gost in kdo domačin.
Naša šotorišča in prikolišča so prave nacionalne utrdbe, ki spreminjajo krajino in kulturo.
Primitivnim Istranom recimo cela stoletja ni prišlo na misel, da bi ograje iz ploskih apnenčastih kamnov fugirali z malto, dokler niso zagledali naših neprimerno bolj sofisticiranih tehnik ograjevanja parcele pred prikolico.
O presežkih lahko namreč govorimo šele, ko zagledamo ograjo v gorenjskem slogu, ki jo je iz uvoženih smrekovih okroglic izdelal nadobudnež iz okolice Kranja. Vsak teden je na strehi svojega passata na konec istrskega polotoka tovoril mlade kranjske smrečice, jih tam žagal in tesal in z njimi zagradil zaplato, ki bi jo po vzoru osvajalcev novega sveta mirno lahko poimenoval Novo Stražišče.
Celo vstopna lesa je verna kopija tiste z Velike planine. Z riglom in vsem.
Kultivacija favne in flore
Domotožje ni hec. Ko je osvojena pokrajina smiselno in učinkovito zagrajena, pride na vrsto kultivacija favne in flore.
Če se vam petnajst doma izdelanih pasti za ose ne zdi veliko delo, pomislite na to, kako neki jim je uspelo iz baldahina ustvariti ganku podobno estetsko popolnost.
Jap, sredi čudovite meditranske flore se nad plastično mizo pnejo take pelargonije, da bi jim jo zavidala cela vas. In ko v zemljo do treh četrtin vkopljejo še osem na belo pobarvanih avtomobilskih pnevmatik — da jim Nizozemci tudi letos ne bi parkirali preblizu cvetličnih korit —, so končno pomirjeni. Prihodnost je zavarovana.
Žal je šel avgust h koncu in dela so se za tisto leto končala. Podatka, kje so prezimile begonije in pelargonije, žal nimam. So jih pa žuljave roke pridne ženice naslednje leto spet vrnile na svoje mesto. Celo nekaj paradižnikov ji je uspelo pridelati kar tam. On pa je poskrbel za zbiralnik meteorne vode, senčnik za zetov avto (če slučajno pride) in nadstrešek za zunanjo televizijo. Zadnji konec prikolice pa je zadelal s panjskimi končnicami. Tako, za dušo!
Plehu prija prha
Da ne bo pomote, tudi kulturni vpliv naših osvajalcev na tujce ni zanemarljiv. Ko so v nekem istrskem kampu po večletnem lobiranju naših končno postavili platformo za pranje avtomobilov, se je pred njo vsak popoldan nabrala čakalna vrsta z ekskluzivno slovenskimi registrskimi tablicami.
Sprva so se Čehi in Nemci prizanesljivo nasmihali, češ, na dopustu pa že ne bomo prali pločevine. Nato pa so po nekaj letih opazovanja slovenske dobre prakse le dojeli, da po vsakodnevni vožnji po prašnem makadamu do plaže avtom zelo prija popoldanska prha.
Pa tudi vonj po praženem krompirju, ki vsak popoldan veje iz slovenskih loncev, Evrope ne pusti ravnodušne. Italijani so pozabili na dagnje in prstace in po novem iščejo recepte za filane paprike, makaronflajš in čufte.
Skratka, Slovenci ne ostajamo neopaženi. Povprečen pavšalist v istrskem avtokampu naredi za promocijo naše kulture vsaj toliko kot Tina Maze, če ne še več. Dobro nam gre.
Gospoda, ki je Istro obogatil s panjskimi končnicami, sem sicer slišal jamrati, da se seli drugam, ker ta nova iz trgovine ne razume slovensko. Upam, da se šali. Se bo že naučila. Ona je še mlada — mi pa prihajamo.