Bavbavizacija interneta: “Anita” izgubila sina in hčer zaradi zasvojenosti

Verjetno res obstajajo ljudje, ki so zasvojeni z internetom in napravami. Verjetno je med njimi res tudi kakšna mati. Verjetno res tudi mati nedoletnih otrok. Najverjetneje. Težko si namreč predstavljam film z naslovom Babica gre na jug in vzame s sabo vnuke, ker sta hči in zet zasvojena z internetom.

Toda kaj točno se potem zgodi s takšno neodgovorno materjo in njenim ubogim razplodom?

Sodeč po plakatu z zasvojeno Anito, ki sem ga še prejšnji teden videval po mestu — konkretno tisti, mimo katerega sem šel vsak dan večkrat, je zdaj že prelepljen z drugim —, nič dobrega.

To pa je tudi edino, kar lahko iz plakata nedvoumno in kolikor-toliko zanesljivo razberemo. O vsem drugem pa lahko samo ugibamo.

Tekst se skratka glasi: “Anita. Izgubila hčerko pri devetih letih. Sina pri osmih.”

Spodaj pa še: “Odvisnost od telefona in računalnika vam jemlje otroke. Rešite jih.”

Trikrat lahko ugibamo

Slovenščina je tricky. Iz konteksta mi je sicer jasno, kaj je hotel umetnik slogana povedati — toda v slovničnem smislu to pomeni, da je bila Anita stara devet let, ko je izgubila hčerko, in osem let, ko je izgubila sina.

Whatever. Ne moremo od piscev sloganov pričakovati, da bojo vrhunski stilisti in pozorni na pasti slovenščine.

Plakat prikazuje obraz ne nelepe, a neizrazite 35- do 40-letnice. Njene oči so precej brezizrazne in ne izdajajo nesreče, ki jo je domnevno doletela.

Morda je bil s to mislijo plakat tudi izdelan. Morda je Anita tako zasvojena, da ji dol visi za lastna otroka. Anita je očitno pobrana iz vizualne banke ksihtov.

Tako kot obstajajo obrazi “neskončno kredibilnih, osivelih, a ohranjenih petdesetletnikov, ovešenih z obveznim stetoskopom, ki s študiozno spogledljivostjo mehkega porniča motri[jo] bodoče lastnice zdravih analnih odprtin,” — kot bi rekel Miha Šalehar — za odpravljanje hemeroidov, obstajajo tudi 35- do 40-letnice s topim pogledom, primernim za impersonacijo ljudi z internetno odvisnostjo.

Kaj se je v resnici zgodilo?

Na Twitterju je bila cela zmeda okrog tega plakata, ko sem ga objavil s pripombo, češ, “kaj je to spet za ena neumnost in pretencioznost”. Ljudje dejansko ne razumejo jasno poante in namena sporočila in se v glavnem sploh ne grejo spraševat o zgodbi, ki jo plakat sugerira.

Besedne zveze “izgubila otroka” nisem razumel v najbolj črni varianti — torej tako, da bi otroka umrla. Predstavljal sem si, da ju je materi vzel CSD, ker ju je zanemarjala, in ju dal v rejo ljudem brez internetne povezave in mobilnega telefona. (To je bil najbrž iskalni kriterij za skrbnike.)

Ampak kdo ve! Vsaj ena od uporabnic Twitterja je sporočilo namreč gladko razumela, kot da sta revčka umrla!

Mogoče pa sta res. Toda kako?

Ali ju je brezvestna mati pustila izstradati do smrti, ker je non-stop visela na računalniku ali mobilcu in ni niti v trgovino več hodila?

Ali pa je na nesemaforiziranem prehodu za pešce morda buljila v telefon in ni opazila, da gresta otroka kar čez cesto, čeprav se približuje tovor-NJAK?

Ali pa je Anita trpela za akutnim selfitisom in hotela posneti enega z mulčkoma na skali nad prepadom, pa sta omahnila v globino, ker se nista mogla v zadnjem trenutku oprijeti rešilne selfi palice, ki jima jo je pomolila mama?

Toda pustimo črno kroniko in ostanimo pri intervenciji CSD. Morda pa plakat sporoča, da sta bila otroka zasvojena in ne (nujno) mati, le da se ta pač za to ni brigala in so ju dali na detox od Angry Birdsov? Ali od Minecrafta? Ali… — kaj je že za punčke? Toca Boca? Monument Valley? Ali česa?

Bavbavizacija interneta

Plakat je tipičen primer bavbavizacije interneta. Saj, zagotovo obstajajo ljudje, verjetno celo matere, zasvojene z internetom. Saj, zagotovo obstajajo otroci, zasvojeni z igricami. (Jani Kovačič: “Otroci samohranilk so pokvarjeni zasvojeni z internetom.”) Pomagajmo jim. Naj kar bodo institucije kot Logout.

(BTW: Zavod Nora, ki je nosilec/prinašalec “pomoči pri prekomerni uporabi interneta”, se imenuje “Center sodobnih zasvojenosti”. Zveni tako, kot da prideš k njim in si privoščiš eno zasvojenost. Tako kot umetnost. Ugodno!)

Osebno sicer ne verjamem, da je problem tako drastičen, kot ga poskušajo prikazati. Prepričan sem, da gre za senzacionalistično komuniciranje, da bi javnost prepričali, da gre za silno pomembno dejavnost, brez katere nam živeti ni — tako kot njim ne brez subvencij in medijskega sponzorstva.

Res ne vem, odkod se je v Sloveniji vzela ta alter scena, ki nam kar naprej pridiga o zmerni uporabi interneta in o nevarnostih, ki od tam na nas prežijo — od otrok do odraslih, od pedofilije do plačevanja s karticami, od komentatorskih debilov do nigerijskih scamov, od zasvojenosti do nekulturnega izražanja.

Čudno je to, da je ta precej radikalna, ortodoksno leva alter scena po eni strani v bistvu subkultura, po drugi pa že skoraj mainstream, dominantni diskurz, na katerega pade vsak internetno polpismen urednik tiskanega medija, ki si v svoji digitalni sveti preproščini domišlja, da lahko kaj kao družbeno odgovornega prispeva za online ubožce.

Da ne omenjamo komunikacije

Saj ne, da bi si domišljal, da so plakati v mestu zelo vidni oz. opaženi — če jih nekdo, tako kot tega jaz, ne kritizira javno.

Pa vendar. Zakaj je treba lepiti plakate — če že imajo pogojno nek smisel —, ki jih ljudje ne razumejo? Zakaj se poklicni komunikatorji ne znajo normalno izražati? Zakaj se ravno oglaševalci družbene odgovornosti ne znajo družbeno odgovorno izražati? In učinkovito?

Zakaj nam butajo v glavo fiktivno črno kroniko, ki bi pasala v Slovenske novice, čeprav očitno targetirajo ljudi, ki jih ne berejo? Zakaj opletajo z dvoumnimi, nejasnimi, morda drastičnimi človeškimi nesrečami, ko pa gre kvečjemu za to, da bi morda kakšni šoli ali vrtcu dopovedali, da lahko pridejo k njim odpredavat o eventualnih problemih, na katere utegnejo naleteti starši in otroci?

Rešimo nevladne organizacije ter ministrstva, javna in zasebna podjetja, zavode, medije in druge lahkoverneže in ubogo deco, ki jim nasedajo.