Stati inu obstati s Trubarjem in švicarskim zadružništvom

15.6.2015 / 06:03 Komentiraj
Osamosvojitev leta 1991 je SLO verzija švicarsko-habsburškega obračuna iz leta 1315. Švicarji so lekcijo tedaj razumeli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje tedne je slovenska javnost spet razdeljena ob vprašanju prodaje državnih podjetij. Naj bo Telekom državen, naj ga kupi zasebnik? Pogovarjajo se o prihodnosti energetske preskrbe v Sloveniji. Jedrska energija, obnovljivi viri, morda TEŠ 6? Kdo naj v Sloveniji upravlja s cestno infrastrukturo? Potrebuje Slovenija DARS? Naj tudi ceste in železnico proda zasebnemu kapitalu?

To so razprave — v bistvu prepiri —, ki že leta in leta potekajo v slovenski družbi. Kaj pa zadružništvo? V socializmu so temu v širšem smislu rekli samupravne interesne skupnosti, zdaj pa spet lahko preprosto rečemo zadružništvo. Ne samo nekaj podjetij, vso družbo bi lahko najprej preoblikovali v zadrugo.

8. junij v Sloveniji

Prejšnji ponedeljek sem bil še v Ljubljani. Poslušal sem radio in izvedel, da je državni praznik. Gre za dan Primoža Trubarja, ki naj bi se rodil 8. junija leta 1508 v Rašici pri Velikih Laščah.

Točen datum njegovega rojstva tu ne igra pomembne vloge. Ker ta praznik ni dela prost dan, večine Slovencev niti ne zanima. Dvomim celo, da jih je veliko, ki vedo, da je ta dan praznik.

Moj dan Primoža Trubarja v Nemčiji

Pred kratkim sem izkoristil krščanski praznik in se odpravil na izlet po Trubarjevih krajih v Nemčiji. Presenečen sem bil, kako cenjena je njegova zgodovinska vloga in kako močan je spomin nanj v krajih, kjer je služboval. Recimo v Kemptnu na Bavarskem, kjer je bil osem let župnik v mogočni cerkvi sredi mesta. Na župnišču je velika spominska plošča “slovenskemu Martinu Luthru”, kot Nemci imenujejo “Primusa Truberja” (kot se je tudi sam podpisoval po letu 1528).

Tudi v Bad Urachu sta vrtec in šola, ki nosita njegovo ime. V Derendingnu, danes delu Tübingna, ima svojo (dolgo) ulico, pa velik kulturni center, v katerem je tudi šola. Tu sta še vrtec in seveda grob ob cerkvi, ki je tudi sicer polna spominov nanj.

Sredi starega Tübingna je s spominsko ploščo v nemščini in slovenščini obeležen še en spomin na prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecedarij. V tej hiši je danes gostilna — v kleti, kjer je bila tiskarna, pa prostor za zaključene družbe.

Verjetno še nikomur izmed politikov v Sloveniji ni prišlo na misel, da bi to hišo morali kupiti, v njej urediti muzej in še kaj, kar bi spominjalo na pomemben mejnik v razvoju Slovenstva!?

Primož Trubar je v teh krajih na Bavarskem in v Baden-Württembergu še vedno zelo živ in prisoten v kulturnem in družbenem življenju. Zdi se mi, da na povsem drugačen način kot v Sloveniji. Zakaj ne znamo uveljavljati vrednot, ki jih je razširjal Trubar, tudi v sodobnem življenju?

Izgon iz plemiško-cerkvenega raja

Trubar je bil eden prvih, ki je razsvetljeval Slovence in jih poskušal odgnati iz srednjeveškega, plemiško-cerkvenega fevdalnega raja. Švicarji so se Habsburžanom uprli že dobrih dvesto let prej. Razumeli so, da za blagostanje in obstoj — navsezadnje niso imeli niti svojega jezika — potrebujejo tovariškega duha skupnosti z veljavnimi zadružnimi pravili dogovarjanja, samoregulacije in odrekanja.

Švica je bila velika zadruga že dolgo, dolgo, preden je postala takšna, kakršna je danes. Svoje blagostanje plemeniti na teh zadružnih osnovah.

Je končno prišel čas, da tudi Slovenija postane zadruga?

Zadružništvo Jacqueline Badran

Po naključju sem naletel na članek Jacqueline Badran, švicarske poslanke v zveznem parlamentu. Socialdemokratka, rojena v Avstraliji, se je s staršema — mama Švicarka, oče Libanonec — preselila v Zürich kot otrok. Preživela je snežni plaz v Engadinu, iz katerega se je sama rešila, pozneje pa skoraj brez poškodb še letalsko nesrečo pri Bassersdorfu. Rešilo jo je to, da je bila v repu letala. Preživelo je devet potnikov, ob njej tudi njen življenjski partner.

V članku piše o zadružništvu. Ga. Badran trdi, da je prav zadružništvo osnovna ideja, ki so jo Švicarji sprejeli že pred stoletji in z njo so uspešno prišli do sodobnih izzivov modernega časa.

Leto 2015 je v Švici pomembno, saj zaznamuje nekaj prelomnih obletnic: bitk pri Morgartnu (1315) in pri Marignanu (1515) in Dunajskega kongresa (1814/15). V bitki pri Marignanu so Švicarji izgubili zadnjo veliko širitveno bitko (za kneževino Milano). Nedaleč od Milana so se silovito spopadli s Francozi. Na Dunajskem kongresu so ob manjših ozemeljskih izgubah (Veltlin, Chiavenna, Bormio, Mulhouse…) postavili temelje svoje oborožene nevtralnosti, ki so ji jo jamčile takratne velesile Anglija, Francija, Rusija, Prusija in Avstrija.

Vojna za Švico je bila vojna za idejo

Bistvo današnje Švice pa je po mnenju Jacqueline Badran v bitki pri Morgartnu. Gre za novembrsko bitko leta 1315 pri vasici v kantonu Zug, kjer se je habsburški Leopold I. s cerkveno pomočjo iz samostana Einsiedeln spopadel za vpliv, zemljo in oblast s Švicarji iz kantonov Schwyz, Uri in Unterwalden.

Habsburška vojska je bila številčnejša. S konjenico in pehoto je prodirala skozi dolino ob potoku, kjer so jih s partizansko taktiko izkoriščanja ozemlja in vsiljeno gverilsko zvijačnostjo Švicarji presenetili in dobesedno potolkli: 2.000 mrtvih na strani Habsburžanov in vsega 12 na švicarski.

Vojn za Švico s tem sicer še ni bilo konec, saj so se Habsburžani vse do sredine 15. stoletja poskušali polastiti delov Švice. Toda bitka pri Morgartnu je za Jacqueline Badran zmaga ideje prebivalcev za skupno dobro v svojem okolju proti principu klerikalno-fevdalnega veleposestništva.

In prav tu v zgodbo vstopimo Slovenci.

Že 700 let

Švica je v bistvu zadruga ljudi, ki so ustvarili svoja družbena okolja in jih organizirali v kantone. Vse od Morgartna pred sedemsto leti skrbijo za to, da svoje nesporazume, konflikte in spore rešujejo z dogovori in pogajanji. Že takrat so spoznali, da lahko ohranijo zemljo in vpliv na njej samo tako, da se povezujejo in sklepajo medsebojna zavezništva o sodelovanju in s tem odvračajo ozemeljske pretenzije Cerkve in plemstva in samooklicane pravice na njih.

Sedemsto let pozneje večina alpskega gospodarstva v Švici — razdeljevalnice mleka, trgovska velikana Coop in Migros, pomemben del bank in zavarovalnic, oskrba z vodo, energijo, vzgoja, zdravstveni sistem in vojaški varnostni koncept teritorialne obrambe — temeljijo na konceptu zavezništva, zadružništva in skupnega, javnega, državnega organizacijskega modela.

Že stoletja velja, naj se nihče ne okorišča s tem, kar je skupno dobro. Profiti iz omenjenih zadrug se vračajo k vsem uporabnikom teh dobrin, ne pa k posameznikom, ki bi s tem samo izkoriščali svoj privilegiran položaj v družbi.

V Švici obstajajo organizacije, stare več kot sedemsto let, najstarejši dokumenti so iz leta 1290. V njih najdemo ideje o potrebi po skupnem in solidarnem ravnanju v okolju, kjer je treba deliti dobrine, krepiti skupnost in odgovornost. Skratka, Švicarji se že 700 let zavedajo, da morajo držati skupaj.

“Stati inu obstati”

“Stati inu obstati”, je rekel Primož Trubar. Ta simbolni slogan je zdaj na slovenskem kovancu za 1€. Trubar se je sprva navduševal nad švicarskima reformatorjema Huldrychom Zwinglijem in Johannesom Calvinom, a je nazadnje vseeno ostal zvest mehkejši Luthrovi varianti Reformacije.

Toda povračilni udarci so bili za Slovence prehudi, da bi že takrat ubrali švicarsko pot. Protireformacijo je Cerkev v Sloveniji vodila okrutno in nasilno. Habsburžani so med Slovenci cela stoletja ohranjali model družbe pod geslom “za vero, dom, cesarja”. V začetku prejšnjega stoletja se je zamenjal samo center moči, novo je bilo seveda tudi ime kraljeve dinastije, slogan pa je ostal bolj ali manj enak.

Šele po 2. svetovni vojni so Slovenci začutili možnost, da svojo usodo oblikujejo sami — toda Partija na eni in Cerkev na drugi strani so možnost dokončne osvoboditve zamaknili še za pol stoletja.

Osamosvojitvena vojna leta 1991 je bila slovenski Morgarten, moderna različica švicarsko-habsburškega obračuna iz leta 1315. Švicarji so lekcijo takrat razumeli — Slovenci pa niti četrt stoletja pozneje še vedno ne vemo, da lahko tudi zdaj, če želimo zadružni ustroj družbe, postanemo nadvse podobni Švicarjem. Primož Trubar je lahko dober svetilnik na tej poti.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 10. junija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Stati inu obstati. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE