Dobronameren nasvet Pošti Slovenije, naj se pogleda v ogledalo

Poslovalnice Pošte Slovenije so prostor, ki si zasluži podrobnejši pogled z več zornih kotov.

O tem sem želela pisati že lani, pa so mi prijatelji rekli, naj se vzdržim kritike, saj človek nikoli ne ve, kdaj bi bila lahko Pošta Slovenije postala tudi moj naročnik.

A moje pisanje ni kritika zaradi kritizerstva, temveč nasvet Pošti, da se pogleda v ogledalo in razmisli, ali je njena podoba res takšna, kakršno želi predstavljati v javnosti. Ali je njeno poslanstvo res še vedno to, kar je bilo pred 20 leti in več?

Čisto svež motiv za pisanje o slovenski pošti pa je link, ki sta mi ga z daljne Nove Zelandije poslala hčerka in zet. Gre za oglas za novozelandsko pošto (v glavni vlogi Charles Dance).

Lokacije

Ker so poštne storitve vedno morale biti blizu ljudem, je Pošta Slovenije za svoje delovanje praviloma dobila prvovrstne in najuglednejše lokacije v mestnih središčih — pa tudi takšne, ki so na vogalu spalnih naselij, na primer na poti do bližnje postaje mestnega avtobusa. Tako lahko prebivalci svoje opravke uredimo skorajda v mimohodu. Odlično!

Arhitektura

Centralne pošte običajno kraljujejo v arhitekturno uglednih stavbah, ki jim lahko pripišemo spoštovanja vredne zgodovinske arhitekturne stile in so zato praviloma tudi zaščitene. Centralna pošta v Ljubljani je dominantno postavljena na eno najbolj obleganih mestnih križišč in se ponosno dviga nad hotel Slon ali Namo, ki sta jo vpela v prepoznaven trikotnik.

Modernejše pošte pa so arhitekturni kubusi, ki navzven dajejo občutek, da v prostoru delujejo logistično hitro, tekoče, brez stopnic, z urejenimi dostopi za vozičke. Skratka, moderno, nič bahavega, nič ljubkega, pač pa povsem korektno.

Notranjost

Vstop v poštne prostore pa ti vzame sapo. Od vsega hudega. Tok-tok, kje pa sem? Prostor je očitno urejen brez spoznanja, da pošta danes ni več to, kar je nekoč bila. Brez občutka za notranji dizajn, za estetiko, brez spoštovanja do uporabnikov.

Natrpan je z nemogočimi, seveda rumenimi stojali s kavlji, na katerih visijo vse sorte reči. Kot pri nas na Bohinjski Beli, v vaški trgovini leta 1965, ko so nakupe naših babic in dedkov beležili v poseben zvezek, zneski pa so plačevali takrat, ko je kmet dobil denar od prodaje svojih izdelkov. Tam je vse viselo, ker je bilo polic premalo.

Če se vaš otrok zapodi proti takšnemu stojalu z na Kitajskem narejeno plastično igračo, je to lahko zelo nevarno, saj si na kavljih lahko poškoduje obraz, bog ne daj oči. Da je tragedija še večja, ti nemogoči kovinsko rumeni stvori v centralnih poštah ustvarjajo nesprejemljiv dialog z lepimi marmornatimi površinami pultov in tal. Za zjokat.

Ponudba

Pošta Slovenije mora imeti močnega dobavitelja sveč ali pa je njena vizija postati pogrebni zavod. Sveče vseh barv in velikosti, pakirane v celofan s črnim trakom ali kar na rinfuzo ter vžigalice in vžigalniki zasedajo precej prodajnega prostora. Pa revije, čokolade, piškoti in drugi mini priboljški, ob tem pa še milnica za mehurčke, žvečilke, baterije, kakšna skajasta denarnica in še kaj.

In da ne pozabim na najbolj tradicionalni neprodajni artikel v vsaki poslovalnici: na vrvico navezan kuli, da lahko uporabnik izpiše obrazec za priporočeno pošiljko.

Storitve

Namesto v tiste rumene grde pošasti s kavlji bi Pošti Slovenije svetovala, da vlaga v ljudi. Najprej v tiste, ki bodo zanjo pripravili novo vizijo in poslanstvo delovanja v prihodnje. Pošta Slovenije je strateška naložba države in ne bo predmet prodaje.

Nato je nujno treba prijazno opomniti osebje za okenci, da smo leta 2015 in da z vstopom v novo ero zamujajo vsaj 15 let. Prijaznost, storitvena naravnanost, prodajanje občutkov, nasmeh in učinkovitost je le nekaj namigov, ki jih morajo pri oblikovanju vrednot podjetja in notranje kulture vzeti resno.

Tudi kakšna rutica za dame, ki danes mrko gledajo v računalnik in vneto tipkajo, ko čakamo pred okenci, bi bila prijetna poživitev. Prav želela bi si delovati v takšni ekipi.

Predvsem pa je potreben trezen razmislek o tem, kje v današnjem globalnem in logistično razvitem svetu je še košček posla za Pošto Slovenije?

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 13. junija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Nok, nok – kje sem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.