Fokuspokusova vikend bralna značka (13.6.)
Jonathan Portes, mojster političnih korektur — Niall Ferguson: The Spectator.
Če levičarji dandanes izgubljajo v debati, tako dolgo dlakocepijo, da je videti, kot da zmagujejo. V akademskem življenju je bila nekoč najbolj nadležna politična korektnost. Zdaj pa jo bo kmalu zamenjal primež korektnega politiziranja.
Bistvo korektnega politiziranja je v spodbijanju neizpodbitnega argumenta, za katerega trdiš naglas in kar naprej, da si v njem našel napako. Tako kot politična korektnost, ki poskuša spodbijati argumente z izjavami, da je tisti, ki argumentira, dogmatik, tudi korektno politiziranje izvira iz ZDA. Toda zdaj ima svoje predstavnike že tudi tukaj. Med njimi prednjači Jonathan Portes [dir. Nacionalnega inštituta za ekonomske in socialne raziskave Združenega kraljestva, op. Fp]. Njegova kariera spominja na lik Kennetha Widmerpoola v Plesu na glasbo časa Anthonyja Powella. Widmerpool je popolnoma brez šarma, patetičen in povprečen, vendar se nezadržno vzpenja po spolzki lestvici tako, da je na liniji z Laburisti.
[Jonathan Portes je odgovoril Fergusonu v četrtek na CNBC.]
Michael Wolff je prepričan, da bi se lahko vsi učili od Fox News — The New York Times Magazine.
Decembra 2013 ste kot kolumnist in medijski kritik v The Guardianu napisali, da nihče več ne bere Times Magazina. Lepo pozdravljeni torej pri nas.
Veste, prvi članek, ki sem ga kdaj objavil, je bil prav v New York Times Magazinu.
V novi knjigi Televizija je nova televizija ste zelo navdušeni nad trajnostjo televizije. Ste optimistični tudi glede tiska?
Lahko bi bil. Glejte, vsi v tisku razlagajo, da je prihodnost v internetu. Če torej cepci pravijo, da je prihodnost v internetu, je to po mojem močna indikacija, da prihodnosti ni v internetu.
Z drugimi besedami, preroških sposobnosti časopisne industrije ne cenite preveč.
Med televizijsko in časopisno industrijo je zanimiv kontrast. Časopisi so si mislili: “Ojej, najebali smo. Najbolje, da kar kapituliramo.” Televizija pa je bila na to dobro pripravljena. Ko so prišli ti tipi in rekli televizijcem: “Požrli vam bomo kosilo.” Televizija pa je rekla: “Hmm, kar poskusite.” Vse so tožili v nepovrat. Televizija ni nikoli in nikomur dala ničesar zastonj.”
Kaj pomenijo droni za prihodnost fotožurnalizma — Medium/Vantage.
Tomas van Houtryve je dobitnik nagrade Infinity za fotožurnalizem za leto 2015. Dobil jo je za serijo Blue Sky Days, posnetke Amerike z drona. Z aparatom na dronu je potoval po ZDA in fotografiral dogajanja, ki so običajna tarča ameriških vojaških napadov z droni v tujini. Blue Sky Days govori o spremnjajoči se naravi nadzora, zasebnosti, vojni in novih definicijah fotografiranja. Van Houtryve pripoveduje Laurenceu Cornetu o ideji za projekt, o poskusu, da bi državi odvzel vsaj nekaj nadzorovalne estetike, in zakaj dela karseda hitro, da mu fotografiranja z dronom ne bi preprečili z novo zakonodajo.
Feminizem, Frankenstein, svoboda — The Reason.
Charlotte Gordon: Romantic Outlaws: The Extraordinary Lives of Mary Wollstonecraft and Her Daughter Mary Shelley. Random House, 30$.
Mary Wollstonecraft in njena hči Mary Shelley sta si delili ta svet samo enajst dni. A četudi ju je usoda ločila, jima je skupaj uspelo spremeniti zahodnjaške koncepte pravic žensk, človeškega razuma, teorije vzgoje in romantične ljubezni — če niti ne omenjamo, da sta izumili sodobno znanstveno fantastiko. Biografinja Charlotte Gordon v knjigi Romantični izobčenki prepričljivo dokazuje, da sta bili intelektualni zapuščini obeh žensk podcenjeni. Opozarja pa tudi, da ju ni povezovala samo kri: materino življenje in načela so močno vplivali na hčerkino življenje, vendar so kritiki to v glavnem prezrli. Življenji obeh Mary sta okupirali domišljijo javnosti vsaj toliko kot njuna prelomna dela. Njuni dramatični osebni zgodbi in dobronamerni poskusi sorodnikov, da bi ohranili njun ugled tudi po smrti, nam pripovedujejo, kako so se njune ideje izgubile v senzacionalizmu. Toda Gordonova v njunih življenjih ne vidi motnje za razumevanje, temveč podaljšek njunih filozofij. Mati in hči, trdi, sta si poskusili ustvariti smiselno duhovno življenje v časih, ko pojem samozadostne in svobodmiselne ženske ni bilo samo čudaštvo, temveč škandal.
