Razumeti piščance, razumeti novinarje
Honorarni sodelavci Dela so prejšnjo sredo — prav na dan prodaje družbi FMR — dobili v podpis aneks k pogodbi o avtorskem delu: 5.a člen navaja, da bo Delo na svojem sedežu dajalo avtorjem v najem delovna sredstva v znesku 30,50€ (z DDV) na mesec, najemnino pa bi se “kompenzirali” ob izplačilu honorarja.
Zdi se prepričljiva razlaga, da je uprava Dela želela z manevrom doseči, da stalni honorarni sodelavci v primeru morebitnih tožb ne bi bili v istem položaju kot redno zaposleni. S podpisom aneksa bi se namreč (neprostovoljno) odrekli nekaterim nujnim sestavinam delovnega razmerja in s tem postali šibkejši in pravno bolj ranljivi. Na portalu Pod črto pa so zapisali:
“Delo se želi z nenavadnim aneksom k pogodbi najverjetneje zavarovati pred tožbami in kaznimi inšpektorjev zaradi kršenja delovno-pravne zakonodaje. Aneks so sodelavcem v podpis ponudili na dan prodaje Dela družbi FMR.”
Nenaključen timing
Čeprav odgovornosti za aneks verjetno ne bi mogli naprtiti novemu lastniku, je timing bržkone nenaključno izbran — da bi bilo videti, kot da je to zahteva FMR.
A kot da to še ne bi bilo dovolj, je nekaj dni potem uprava udarila še z opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi eni od novinark. Tako piše Manca G. Renko na Airbeletrini:
“Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi […] zakrožil dopis, s katerim je […] Delo eno od […] novinark opozoril[o], da je ‘objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave’. […] Novinarka [je] v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. […] Ko je uprava zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: ‘Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo.’ Na koncu pa je zastavila še vprašanje: ‘Kakšno normo ima uprava?’ S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, ‘podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu’ [in] ‘objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave’.
Ali obstaja povezava?
Marsikdo se bo seveda vprašal, ali sta ta dva dogodka povezana, logično strukturirana.
Njun skupni imenovalec je pritisk na novinarje in njihovo delo, socialno avtonomijo in svobodo izražanja. Ali gre za premišljeno, usklajeno ravnanje? Sta dogodka posledica živčnosti uprave pred prihodom novih lastnikov? Ali pa gre za zaostrovanje razmer z namenom dobrikanja ali škodovanja novemu lastniku? Tega ne vemo.
V dnevih, ko sintagma “razumemo piščance” ne gre v glavo povprečni slovenski pameti, je uprava Dela dokazala, da je zanje še večja težava v sintagmi “razumemo novinarje”.
Za perutnino je še nekaj upanja — za novinarje pa malo manj.
