Šla bi na kavo z Elif Şafak
Začelo se je nedolžno. Bila je sobota. Slabo vreme, kot nalašč za pospravljanje. Naredila sem prve zamahe izganjanja prahu, hodila čez razstavljen sesalec, kupe stvari po tleh. Ko končam, me čaka branje. Da bi bila nagrada zaslužena in slastna, moram vse in hitro pospraviti. Ne morem brati, misliti in pisati, če je okrog mene vse nametano. Takoj, ko se od nekod vrnem, razpakiram, pospravim, dam prati. Da lahko čista in v pospravljenem začnem živeti svoje staro življenje naprej.
Diši po ženski literaturi s primesmi priročnika
Med pospravljanjem ugotovim, da mi gre dobro in se nagradim s kavo in cigareto. Vesela, da sem odkrila nekaj pozabljenih kosov poletnih oblačil, stare torbice iz tujih krajev, wau, kot da bi ravnokar dobila kup novih reči! Dobro mi gre, vikend bo miren in produktiven. Pospravim, malo bom brala in seveda šla ven.
Pogled se mi zapiči v kupček knjig. Kupljene na slepo, no, na zaupanje človeka, ki ga niti ne poznam. Zna pa z besedami. In veliko bere. Sežem po njegovi najljubši. Naslov diši po ženski literaturi s primesmi priročnika. Štirideset pravil ljubezni. In kdo za vraga je Elif Şafak?!
Začne se — o moj bog! (zavijam z očmi) — malce energetsko. “Brzica: Med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuburenje reke. To je vse. Vrzi kamen v jezero…”
Toda sledijo poetske primerjave tipa božja sporočila narave za srečo in mir vseh?! Neeeee. Vrati pare! Trmasto se zagrizem, ne dam se, prebila se bom do 348. strani. Če že mislim kritizirati z izborom knjig, moram imeti alibi.
Če sem prebrala Elizabeth Gilbert, se bom prebila tudi skozi turško verzijo, sem si mislila.
“Pospravljanje sem nadaljevala in končala v ponedeljek. Padla sem not, hlastala sem. Nisem jedla. Kadila manj kot sicer. Kavo sem si naredila s knjigo v roki. Če bi umaknila pogled, bi se podrl svet.”
Nič jedla, samo brala
Pospravljanje sem nadaljevala in končala v ponedeljek. Padla sem not, hlastala sem. Nisem jedla. Kadila manj kot sicer. Kavo sem si naredila s knjigo v roki. Če bi umaknila pogled, bi se podrl svet.
Zadnje čase sem bila sicer bolj lena bralka. Listala sem po najljubših že prebranih, odprla kaj bolj teoretskega, tu in tam kakšno poglavje — in odložila. Skratka, suša.
Štirideset pravil ljubezni pa je padlo kot kaplje v puščavo. Čas je obstal. Časa ni bilo. Ob dobrih knjigah ga nikoli ni.
Američanka Ella, ki je svoje življenje zgradila okrog moža, otrok in hiše, je praznino hotela zapolniti z delom. Brala naj bi rokopise, jih recenzirala za založbo, ki bi na podlagi njenih ocen knjigo izdala ali pa ne. V roke dobi roman Sladka blasfemija sufista A. Z. Zahara. Zgodovinski, mistični roman. Bere njegov roman in mi z njo. Pogugla ga, začneta si dopisovati. Dve zelo različni govorici, stila, načina razmišljanja, ki ju Elif Şafak tke spretno in natančno.
Žmohtno
Njuno dopisovanje je žmohtna reč. Njena nepremičnost, skepsa, vdanost, dvom. Njegovo brezkompromisno, predano, pošteno noro razsvetljenstvo. Ko sem knjigo odložila, nisem čutila potrebe po govorjenju, pisanju, poročanju. Tiho sem obsedela. Mistika, ki mi sicer ni blizu, me ni motila. Pravila ljubezni so mi znana, večna so. Tako enostavna, da zadenejo, padejo na plodna tla. Sem tako vpeta v vsakdanje delo, se vse tako vrti okoli dela — predvsem, ko ga ni —, da me recept za zagotovljen knjižni uspeh čisto začara? Res tako malo živim, da me mistična tradicija in prazno potrošniški ameriški eho sindrom takoj razstavita?
Ne gre zame. Gre za dobro, spretno pisanje in gre za zgodbo, s katero se vsakdo lahko poistoveti. Veliko lokalnega kolorita. Osebno, a zelo univerzalno. Odpre srce, razpiha majhni tukaj in sedaj. Ljubezen v vseh odtenkih in razsežnostih. Z žalostjo in tragičnostjo vred. Morda ravno zato.
Pankrt iz Istanbula
Njenega Pankrta iz Istanbula sem brala namenoma manj hlastno. Podčrtavala sem si, se ustavljala, prebrala kak stavek še enkrat. Turki in Armenci v Ameriki in Turčiji. Nekoč in danes. Majhne osebne zgodbe, ki tkejo preteklost v sedanjosti. Posvetila sem se opisom junakinj, mislim v literaturi, tkanju stavkov…
Spet grozljivi osebni detajli in norosti, vztrajnost in vzpostavljanje reda po žensko. Nič jim ne uide: ne skrb ne uroki ne nemoč. Pa vendar uredijo, pravzaprav utirijo in pomirijo ta svet. Mešanje sedanjega in preteklega poveže na človeški, oseben način junakinj.
Na koncu si rečem: ma, saj piše o meni. O meni piše. Piše o mojem svetu. O tem, kako sem se odločila vreči koordinate. O tem, da se je dobro zazreti onkraj znanega, domačega, sedanjega. Subtilne analize intimnega in tistega, kar se skriva v vsakem od nas. Kri, če hočete, DNK, ljubezen in daljave.
Z Elif Şafak je za začetek lažji premik znotraj. Potem je od nas in od mene odvisno, ali se premikam in premaknem.
- Elif Shafak: Štiridest pravil ljubezni. Prevedla Barbara Skubic. Založba Sanje, 2013/14. ISBN 978-961-274-132-7 (trda vezava), ISBN 978-961-274-175-4 (mehka vezava), 30€/13,99€.
- Elif Shafak: Pankrt iz Istanbula. Prevedel Jure Potokar. Založba Sanje, 2007). Založba Sanje. ISBN 978-961-6653-16-9 (trda vezava), ISBN 978-961-6653-17-6 (mehka vezava), 28,99€/15,99€.
Na tej povezavi si lahko ogledate TED predavanje Elif Şafak o “politiki pisanja”.