Živela sem life, ne fucking amebo

Ko te začnejo naokol predavat, ti je jasno, da je zdej kle tist moment, k sem ga jaz začutila 25 let nazaj, ampak za druge sem bla za k terapevtom. Tist moment. Ko si star 15 pa zaštekaš, da je life navaden bullshit. Šola pa sploh. En navaden overrated bullshit.

Ajde, osnovna šola glih tok, da se naučiš pisat, pa še to mislim, da smo že vsi pred šolo znali. Pa OK, glih tok matematke, da te una v Mercatorju ne zajebe kej z računom. Uredu, osnovno vam še dam, 8 let mojga kurčevga lajfa, pa še par let klavirja, to tko za vsak slučaj navržeš vmes, sam zdej pa dost zajebancije.

In si star 15 let in ti prov dol visi, kako se razvijajo amebe, pa kako pa zakaj se žogice odbijajo. Mislim, koga kurac to briga, resno. Dejte vi men rajš povedat, a je kakšen luškan v razredu. Men dejte sam spise pr slovi pa anglo. Vse ostalo sčrtaj z mojga urnika.

Sčrtala sem se iz šole

In ker niso sčrtal, sem sčrtala sebe iz šole. Ker nikol nisem razumela, zakaj mormo hodit v šolo. Odzun sonce, jaz bom pa table brisala al kaj. In ti doma nabijajo in vsi nabijajo, da je šolo treba nardit. Ker pol se bo cela indija koromandija odprla. Vse bo, sam šolo treba nardit. Klanjali se ti bojo vsi.

Ker kakšno merilo je sploh šola? Jaz poznam ene take bumbarje s faksi, da bog jih nima rad. K bi ga kr vprašal, ker fotr mu je šolo kupil. Ves vesel, ker ga je ocenil nekdo, k je komot večji debil k on. In una ocena šteje. Šola je sam navadno sedenje, pa buljit v bukve. Bit priden. Poslušen. Sledit tistemu, kar ti rečejo. Ker tko je prov. Ker čez 25 let bo ful služb v drugi Švici. In ti boš cenjen s šolo. Cenjena bo sam tvoja rit, da se ti je dal tok presedet na njej, pa čist nč druzga.

Jaz mam sam en life

In sem lepo pametna pr 15-ih dojela, da se pa jaz tega ne grem. Jaz mam sam en life. In tega mi puste, da živim po svoje.

In začneš kontrirat in te pomečejo z vseh šol, na konc sem bla že kr v Postojni, kjer je bil moj edini uspeh ta, da je bla cela Postojna natripana, ker sem Hofmanne iz Ljubljane nosila. Na koncu se je življenje tko odvilo, da sem edini letnik, k ga mam narjenga, nardila v Italiji v Modeni. Sem se šla pa še kr mal v italijanščini. Ker sem živela life, ne pa fucking amebo.

Pa kamorkoli sem šla, so me vsi strici, tete, babice, frendi starcev morili: ”In ti, kako pa kej šola? Kdaj bo kej? Tvoj fotr v šoli uči, ti pa tko. Naša že drugi faks dela.” Kill me now, pa kill me pol še enkrat again. Hvala. Vaša nej bo vaša, jaz bom pa moja. Pa ma službo dans ta vaša? Živi svojo indijo koromandijo?

“Žívi, človek mali, žívi!”

Pa sej vem, da sem čudak. Še dobr, da frendi nimajo otrok dostkrat v moji bližini, ker bi jim teta Tereza hitr razložila bistvo lajfa: “Žívi, človek mali, žívi! Ne se pustit nategnit!”

In sem včeraj dojela, da sem jaz to že 25 let nazaj vedla. Da nisem nikol hotla nč bit in da sem samo živela. Pa nej življenje prinese, kar ma za prinest. Go with the flow, pa čao zdravo.

In ko sem razmišljala o tem, sem se spomnila na prozni mnogoboj 2012. Kako sem 5 minut brala o zavodu, moj vidik, k ni bil glih lep, folk se je krohotal, jaz sem pa na koncu še 800 evrov dobila.

In zmagam in pridem gor po nagrado, pa vsa munjena v mikrofon: “Ne mi nakazat, ker mi bojo socialo vzel.” Uni vsi ploskat, kok sem jaz funny, jaz pa: “Ne, resno, folk! Čist resno!” Pa sej sem brala o zavodu, mislim, kej kle ni jasen.

In me čez par dni kliče una z zavoda. Da je direktorica zavoda poslala to zgodbo vsem zaposlenim po mailu. Pa če pridem podpisat, da lahk mojo zgodbo preberejo na seminarju poklicnih svetovalcev. Kako da ne.

Aja, pa ej, tete, ker dan je že sociala?