Piščanec s Coelhovo osebno legendo

V oglasu tako vidimo pernate Štajerce, ki se pasejo na platformi z razgledom na idilično vas. Mogoče je Grajenščak? Pojasnijo nam, da je en piščanec športnik, drugi pa raziskovalec. Ker jih razumejo! Razumete? Za tretjega sicer niso povedali, katere talente ima, sem se pa spraševal, ali je po duši humanist ali mu nese v inženirsko smer. Ker če nekoga razumeš, predvidevaš, da ima tudi on razum, ne?

Moj piščanec je lahko filozof

In sem blodil dalje: kaj pa, če je filozof in raztura Nietzscheja in Spinozo? Kaj pa, če bi lahko njegovo ime iz perutninščine prevedli kot Tilen? Ali pa če trpi za bipolarno motnjo? Kaj pa, če je Tilen iz incestuozne družine? Ima potem še vedno srečno otroštvo? Mu je uspelo razviti vse svoje piščančje potenicale? Je ujel Coelhovo osebno legendo? Je realiziran? Je živel piščanca vredno življenje?

Rastlinojedci proti piknik raji

Nekoč je bilo prehransko sektaštvo enostavno urejeno. Na voljo si imel dve osnovni pozi: ali si jedel vse ali pa si bil vegetarijanec.

Prvo pozicijo je napajala inercija brezbrižnosti, s šniclom kot simbolom blagostanja, drugo pa pošten argument, da ne sodeluješ v industriji smrti. Digitalno in še fer za povrhu. Meso ješ ali pa ga ne ješ. Pika.

Ker pa življenje ne sme biti preveč enostavno, so se rastlinojedci — najbrž samo zavoljo tega, da bi jezili neozaveščeno piknik rajo — diferencirali še naprej. Tako so naprimer nastali vegani, ki se na spletni strani društva deklarirajo kot osebe, “ki teži[jo] k izključitvi (kolikor je mogoče in izvedljivo) vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, obleke in druge namene”.

Požvižgajo se na fiziološki ustroj homo sapiensa in druga antropološka dejstva. Molžo krave in krajo jajc izpod kurjih riti so avtomatično umestili na spisek sadističnih in izkoriščevalskih praks.

Bratje z žarom v očeh in na vrtu

No, ampak po novem je življenje še bolj komplicirano. Zamočili smo ga tudi bratje z žarom v očeh in na vrtu. Razdelili smo se tradicionalno enotni mesojedci! Naenkrat so bratje in sestre začeli podlegati zelenjavni bratovščini, ki nas cepi s slabo vestjo. Tako je začela nekje v kotičku uma počasi zoreti ideja, da je manjši greh, če ješ živali, ki imajo srečno otroštvo in življenje.

Da ne bo pomote: argument, ki pravi, da so jajca iz proste reje bolj okusna in zdrava, ker kure zobajo gliste in regrat, je passé. Ker nismo več egoisti! Zdaj nas skrbi, kakšno življenje je živelo tisto, kar je zdaj moj zrezek!

Mahatma Bučka

Oni dan sem se na pikniku zapletel z damo, ki je furala Gandija, ker se je na isti rešetki kot njena bučka nekoč pekel kos prašiča. Noben argument — niti ta, da gre za molekularno raven trpljenja — je ni prepričal.

Z njenim tipom, ki je tako zelo empatičen, da še rastlin ne obdeluje termično, in torej pripada sceni presnojedcev, pa sva po nekaj čašah zašla tako globoko, da sem mu očital, da s pitjem vina zavestno pobija cele kolonije probiotičnih kultur v prebavnem traktu. Pa da naj — če je že pripravljen zanikati, da je človek fiziološko vsejed — popusti tudi pri zastarelih znanstvenih definicijah, kaj je žival in kaj ne.

Na vsak način sem, težak, hotel doseči, da se usmili svojih ritnih bakterij. Težke in težaške bučke.

Piščančji plebejci

Blago hinavska se mi zdi ta poza uživalca srečnih živali. Začel sem tuhtati, ali ni nemara bolje, da se še naprej hranim s piščančjimi plebejci iz baterijske reje pod lučjo. Prej ko ga bom rešil njegovega trpljenja, bolje bo. Za oba. Moj zrezek bo mehkejši, njegove muke krajše.

Ali pa naj rečem bobu bob in si priznam, da je zrezek boljši, če je živad odraščala naravno? 

Ne vem! Se pa od vsega, kar je na razpolago, še najbolj nagibam k temu, da ne bi več sodeloval pri nobeni moriji. A kaj, ko je moja morala šibkejša kot moj glad po krvi!  Mogoče se pa zapišem pranojedstvu in se hranim zgolj s kozmično energijo. En kup težkih vprašanj, vključno s tem, ali rastline trpijo, ko jih meljemo, bi odpadlo.

Perutninski stres

Padel sem v težek perutninski stres. Ali fileju na mojem krožniku ni sojen mladi darovalec? Je! Možno je potegniti sklep, da smo subjekt zatolkli — srečnega in razumljenega —, še preden je mu uspel realizirati njegove potenciale. Pomislil sem na raziskovalca iz oglasa: ukradel sem mu zadnjo etapo njegovega življenja. Modrost, ki je tudi nekaj vredna? Ali pa nova odkritja? Dasiravno so ta samo piščančjega dometa in nam ljudem ne koristijo kaj dosti, se kot empatični jedec zdaj zavedam, da je kompost, poln glist, ki ga je odkril v kotu vrta, nemara primerljiv s Kolumbovim novim svetom. Sem preprečil piščančjo renesanso?