ZL: Politika ni obračun z drugače mislečimi, temveč permanentna kampanja
Niti največji mojstri koalicijske komedije ne premorejo domišljije za scenarij nedeljskega dogajanja na Gregorčičevi.
Prvi je udaril Erjavec in z nasmeškom pokomentiral SD-jev predlog ustavitve prodajnega postopka Telekoma: “Predloga v SD niso vezali niti na odhod iz koalicije, kot smo mi pri Triglavu. Tako se to dela.”
Na tako poniglav način pokazati modus operandi neke stranke — in hkrati prisoliti še klofuto koalicijskemu partnerju — zna samo Karl Erjavec. Izsiljujem, torej sem! Vrhunsko.
Muke po Židanu
Če prvi upokojenec bolj kot na politični parket spada v comedy roast, kjer bi v družbi Pižame in Valiča pokal vice na račun zvezde večera, pa Židan vse bolj spominja na zakonskega partnerja, ki vztraja v neznosni zakonski zvezi samo še zaradi otrok.
Interesi so preveliki, da bi odkorakal iz koalicije, zato bolj ali manj tiho trpi. Čeprav se ne strinja s prodajo Telekomu — ki jo je, spomnimo, v prejšnjem sklicu Državnega zbora podprl —, pa nesrečnik ne zmore koraka na politično svobodo in vztraja v koaliciji, s katero se v skoraj ničemer več ne strinja.
Morda mu bo končno uspel veliki politični met in bo (po poročanju torkovega Dnevnika) v zameno za trpljenje ob prodaji Telekoma dobil vsaj svoj Gozd d.o.o.
Še najmanj je tokrat nasmejal Cerar, čeprav tudi njegova odločna neodločitev in nadaljevanje odločevalskega ping-ponga z SDH že spominjata na slabo šalo.
Združeni levi posladek
A najboljše je slovenska politika prihranila za konec. Junijska raziskava Dela je na vrh priljubljenosti političnih strank prvič izstrelila Združeno levico, ki je še pred enim letom veljala za popolnega outsiderja na političnem parketu.
Vzpon protestnih strank je resda vseevropski fenomen, vendar je magnituda vzpona ZL izjemna. To pove veliko o vladajoči politiki in ljudstvu, ki slepo sledi demagogiji institucionalizirane ulice, pa vendar — Mescu in njegovim pribočnikom je treba priznati, da vedo, kaj delajo.
Razumejo, da bistvo politike ni obračun z drugače mislečimi, temveč permanentna kampanja. Če recimo dejstva ne ustrezajo izjavi za javnost, toliko slabše za dejstva. Če ne verjamete: po mnenju poslanca ZL ima Venezuela “nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu”. Arzenal političnih domislic ZL je brezmejen.
Banke pod nadzorom državljanov
Čeprav grški primer nazorno kaže, da ekonomska realnost prebudi tudi največje sanjače, je misel na politično prihodnost Slovenije, v kateri vlado vodi Luka Mesec, nadvse zabavna miselna telovadba. Pomislite, že sam Mesec na čelu vlade je epska zamisel.
Cvetk iz njihovega programa, ki navdušuje množice, ne manjka: banke bi bile pod “demokratičnim nadzorom državljanov”, ki bi jih “uporabljali kot investicijsko orodje”, javne finance pa bi bile (seveda) “demokratične in participativne”; gospodarstvo bi usmerjali na Gregorčičevi in s tem skrbeli za polno zaposlenost tovarišic in tovarišev.
Če vas zgoraj omenjene ideje ne nasmejijo, pomislite na te presežke: Violeta Tomič bi bila ministrica za notranje zadeve, Hanžek pravosodni, Trček gospodarski, Vatovec pa kulturni minister. Pa imamo jedro koalicije.
V takšni sestavi bi še Erjavec izgubil primat največjega pavlihe na Gregorčičevi.
WC papir
A hudič se skriva v podrobnostih. Že mogoče, da bi bilo življenje z združenimi narodi levice na Gregorčičevi zabavno. Toda samo igre niso dovolj — kruha pa ti večni porabniki proračunskih sredstev ne znajo zagotoviti.
In tu nastane problem: še tako visokoletečim obljubam naklonjeno volilno telo bo ob venezuelskem pomanjkanju luksuznih dobrin, kakršna je recimo toaletni papir, besedam obrnilo hrbet.
