Preračunljivka je rojena
In se zavem, da tako ali tako razmišljam samo zvečer pred spanjem. Izkoristim priložnost in razmišljam naprej. Pridem do nekaterih zaključkov in na tej podlagi naredim načrt.
Preden vam izdam svoj plan, pa moram nujno razložiti, zakaj je razmišljanje — oz. zavedanje, da razmišljam — tako pomembno.
Kdaj mi dela razum
Razum mi ne dela. Sicer ga imam in tudi mislim, da sem nadpovprečno inteligentna, vendar mi nasplošno ne dela. Vklopi se samo, ko je res nujno potrebno: na faksu — pa še to samo tri dni pred izpitom, pa… — emm, ne vem še kdaj, ampak sigurno je še kakšna situacija, ko se mi vklopi.
No, seveda, pa zvečer v postelji, ko bi bilo treba spati. In potem ni nič s spanjem. Ali pa včasih med seksom. Gas do konca, jebeš orgazem.
Potem se vprašam: pa kako jaz razmišljam z razumom na off? Drugače. V meni je paleta čustev in občutkov. Vse se združuje in pleše in me nosi tako, kot se zdi čustvom in občutkom. Očitno jaz temu rečem razmišljanje.
Pri svojih 41
In šele včeraj, pri svojih enainštiridesetih letih, ugotovim, da je to bolj slabo razmišljanje. Tako da se nikar ne čudite, zakaj razmišljam samo o pojmih kot so sreča, veselje, žalost, depresija, jeza, ljubezen itd. Zadeva je logična. Če ne uporabljaš razuma, ne moreš razmišljati o ničemer drugem.
Očitno sem bolj žival kot človek. Ampak kot sem že rekla, zvečer mi gre — in mi je šlo.
In tako razmišljam o njem, o nama. Kdaj bo tega konec. Pa saj še začetka ni bilo in bla-bla-bla.
Pridem skratka do zaključkov.
Ločil se ne bo.
Tudi če se loči, ne bo moj. Kateri moški pa še gre iz enega vozla v drugega?
Dokler sem z njim, si ne bom mogla najti partnerja. To mi je postalo jasno, ko sem na internetu spoznala moškega, ki mi je pisan na kožo. Vse štima. S pisano besedo me je vzburjal. Pa še samski je.
Ampak žal ne gre, ker imam v sebi njega.
Račun brez krčmarja?
Poskušam biti preračunljiva. Spremenim svoje plane glede iskanja partnerja in se odločim vse skupaj premešati.
Shujšala bom takoj.
Diplomirala ne bom.
Psa tudi še ne bom kupila.
Poletje je. Uživala bom in se družila. Ne bom več zapadala v depro. Seksala bom. (Z njim.) Ne bom mu več težila in se kregala.
In ko bom zadovoljna sama s sabo, ga bom poslala v tri krasne. Mesec ali dva bom trpela, potem pa začela načrtno iskati partnerja.
Če se bo vmes pojavil kakšen, ki bo v mojem trebuhu ubil njegove metuljčke in nasadil svojo bubo, toliko bolje. Pod pogojem, seveda, da bo samski.
Ja, tako bom naredila. No, saj znam razmišljati in planirati. Počasi se bom naučila biti dobra preračunljivka.
Ali pa delam le račune brez krčmarja?
