Ne z demokracijo, z ljudmi je nekaj narobe

Miha Mazzini ima zelo prav, ko pravi, da v turizmu ne znamo tržiti pravih zgodb. Škoti imajo v jezeru Loch Ness nekaj, kar so le redki videli — če sploh —, in še ti ne vedo, ali je riba, dinozaver ali privid. Kljub temu pa to uspešno prodajajo turistom z vsega sveta. Turisti kupujejo zgodbo o prividu v upanju, da je danes “tisti dan”, ko se bo Nessie prikazala prav njim.

No, najbrž bi bilo za Škote najslabše, če bi se pravljično bitje razkrilo. Zdaj jo prodaja domišljija. Tako kot vse romarske poti.

Daj, pa ti vrnem (kar hočem)

Konec prejšnjega tedna sem bil prijazno povabljen na Kope, kjer so s pomočjo evropskih sredstev zgradili lep gostinski objekt. Tudi v notranjosti diši po pohorskih gozdovih.

EU rada dá denar za takšne zamisli — seveda pa ga najprej tudi vzame.

Od svoje prve redne mesečne plače, daljnega aprila 1979, sem dal obvezen prostovoljen prispevek za nerazvito Kosovo — ki je še danes nerazvito. Potem sem dajal za stanovanjski sklad — pa nisem nikoli dobil stanovanja. Ves čas plačujem za pokojninski sklad — za vsak primer za čase, ko ne bom smel več delati (čeprav obvezno plačilo razumem kot varčevanje).

Vmes se je zamenjala država. Še vedno dajemo prispevek za Kosovo, le da se zdaj uradno imenuje mednarodna razvojna pomoč. Od moje in vaše mesečne plače, čeprav se ne vidi. Šestintrideset let, pa zgodbi ni videti konca. Morda se bo začela znova in bomo dajali za Veliko Albanijo.

EU torej najprej vzame, da lahko potem ukaže, za kaj in kako smeš porabiti denar. Tudi za take nesmisle kot recimo za železniško postajo za 1.200 potnikov na dan, čeprav se jih mimo blagajne sprehodi samo deset ali petnajst.

N-ta potenca

Če so naši politiki oddaljeni od resničnega življenja, potem so bruseljski oddaljeni na n-to potenco.

Če bi nekdo hotel postati politik, bi moral prvo leto vzgajati začimbe v lončkih; drugo leto bi moral posejati in vzgojiti gredico solate; tretje leto bi moral opazovati, kako raste živina, in ugotoviti, zakaj je dobro, da ima krava mladičke. Peto leto bi mu pokazali, kaj se zgodi, če kravo poješ, še preden ima telička.

Ker to je tisto, kar politiki počnejo v parlamentu in na ministrstvih vsak dan. Njihov način razmišljanja in njihova dejanja to dokazujejo. Šele ko bi vse to kandidat znal in razumel, bi dobil potrdilo, da je politik. Seveda pa potrdilo ne bi veljalo do smrti, ker se človek hitro izpridi.

Leskovačka pohorska omleta

Poskušam razumeti, zakaj gostinec, ki je dobil možnost, da na Kopah prodaja hrano in pijačo, ponuja na 1.300 in nekaj metrih prave leskovačke čevapčiče v lepinji; zakaj vrti glasbo, ki zanesljivo ni Koroški oktet; zakaj ponuja izvrsten pohorski lonec, a ga streže v plastičnih posodah s plastičnimi žlicami, zapakiranimi po predpisih enega najbolj naravovarstveno škodljivih zakonov. (Govorim o HACCP.)

Lokalne kooperative

Zakaj? Zato, ker slovenski turizem ni sistem, ker nima načrta in ker ni v lasti lokalnih skupnosti. Lokalna skupnost bi morala biti temelj slovenske družbe. Organizirati bi bilo treba lokalne kooperative, ki bi skrbele za svoj kraj, vanj prispevale in iz njega dobivale. Na tak način organizirane Kope bi lahko preživljale večino svojega prebivalstva — preživljale pa bi ga, če bi vsak domačin našel svoj kos kruha. Velikost kosa kruha bi določala njegova pridnost. Več vložiš, več dobiš.

Toda tega pač nimamo v genih. Vse mora biti centralizirano. Gospe in gospodje 10%, kot se sami radi imenujejo, ne dopuščajo lokalne samouprave, saj bi ostali brez provizij.

10% poganja Slovenijo

Prepričan sem, da se v Sloveniji nekaj zgodi (ali ne zgodi) samo, če prava oseba dobi svojih deset odstotkov. Ljubljana je Bruselj v malem: pobere denar, potem pa ga dá (ali pa ne) ljudem, da ga porabijo pametno in v svojo korist. Tako kot v Bruslju imamo tudi v Ljubljani nevarno kombinacijo korupcije in lobiranja. Denar za ceste vržejo v železnice, končni rezultat pa je ta, da so železnice v enako slabem stanju, ceste pa še bolj luknjaste.

Slovenija ni sistem, Slovenija je mineštra neokusnih sestavin.

Na Kopah bi lahko bila lokalna kooperativa. Na vsaki slovenski kopi bi lahko bila ena. Tako pa inšpektorji pobudi hitro zavijejo vrat, davkarija pa hoče pobrati dobiček, še preden je bil ustvarjen.

Ne, Heidegger je bil še bolj zahteven, Lacan tudi, vem, ampak na tem svetu je pač tako kot na zemlji. Zemljo je treba najprej obdelati, pognojiti, zasejati, skrbeti za posevek, požeti, nekaj porabiti, nekaj prodati, desetino dati gospodu (fevdalizem je bil znosen), nekaj pa pustiti za seme.

Hudo je, če divjajo neurja in če je vode preveč ali premalo. Toda najhujši je tak sistem, za katerega bi morali Italijanom plačevati avtorske pravice — če bi bil mafijski princip zaščiten. Naj se zjočejo. Zamudili so zgodovinsko priložnost, da bi bili najbogatejši na svetu. So pač zamudili. Mi pa smo zamočili. Slovenija bi prispevala precej.

Novi kolonializem

Brez dvoma je dobro, če novinar kupi na ducate blagovnih znamk, tudi če se ne strinjaš z njegovim modusom operandi. Še vedno lahko berem, kar hočem. Hvala bogu in internetu, če imata kaj skupnega.

Domovina je potrebna reciklaže. Dobro moramo premisliti, saj ne vemo, kaj pride ven! Družboslovci treh fakultet so se že enkrat reciklirali iz mladincev v cekajevce, iz cekajevcev pa v demokratično izvoljene poslance in politike in predsednike strank. Zdaj pa imamo, kar imamo — oz. nimamo veliko več.

Nismo bili pozorni in nismo dobro premislili. To so tisti, ki niso skrbeli niti za zelenje v lončkih in ki niso vedeli, da nič več ne zraste, če vržeš stran zemljo ali jo celo prodaš.

Tako je tudi s prodajo državne lastnine: ko kmet proda njivo, postane kolon na prej svoji zemlji. Državljani bi lahko postali delničarji, prav tako zaposleni, lahko bi varčevalci investirali prihranke, samo zakon o malih delničarjih bi bilo treba spremeniti tako, da bi bila vsaka delnica zakon.

Zasebni interesi namesto blagostanja

Ampak nima smisla. Očitno razmišljamo preveč vsak po svoje.

Jaz zanesljivo nisem streamliner. Še nobena vlada doslej ni imela v mislih blagostanja državljanov, temveč samo svoj obstanek in zasebne interese. Kar je bilo nekoč značilno za mafijske družine, je postalo način dela političnih strank in demokratično izvoljenih predstavnikov zakonodajne in izvršne oblasti.

To pa ne pomeni, da je z demokracijo nekaj narobe. Ne. Z ljudmi in njihovimi načeli je nekaj narobe.

Če bi vsakemu politiku, ki se kdaj zlaže, zrasel lesen nos, bi bili dežela Ostržkov.