Svoboda medijev je relativna, pooblaščenkin strah pred cenzuro je odveč

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik nasprotuje predlaganemu Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih na točki, kjer ta poskuša povečati pristojnosti in odgovornost medijev tudi za vsebino spletnih uporabniških komentarjev.

Tako je o tem poročalo Delo.si:

“Na osnutek novele zakona se je že odzvala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je izpostavila, da predlagani ureditvi nasprotuje. Opozorila je na dve pasti. Prva je ta, da bodo morali mediji predhodno preveriti in odobriti prav vse uporabniške komentarje, da ne bi objavili tudi tiste [sic!], ki ne bodo v skladu z njihovimi pravili. Druga past je, da bodo mediji komentarje zavračali iz previdnosti oziroma iz strahu pred izrekanjem glob. Mojca Prelesnik tako ocenjuje, da gre za vsiljeno cenzuro in resno nevarnost za svobodo tiska in izražanja. Natančneje, četudi je imelo ministrstvo dober namen, bi se znalo v prihodnje izkazati, da gre za ‘zadušitev svobode tiska in izražanja.’”

Drži? Ne drži!

Prvi očitek pač ne drži. Novela zakona predvideva umik v čim hitrejšem času, kar pomeni, da lahko uredniki komentarje umaknejo tudi po objavi, če so neprimerni. V noveli namreč piše: “Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.”

Teza o predhodnosti preverjanja preprosto ni točna in je posledica površnega oziroma kontradiktornega branja predlogov. Pooblaščenka sama mora vedeti, da njena teza ne drži, saj v istem mnenju namreč zapiše:

“Informacijski pooblaščenec sicer pozdravlja napore Ministrstva za kulturo v boju proti sovražnemu govoru na spletu, vendar pa opozarja, da so za to na voljo primernejša sredstva. Številni domači mediji namreč že imajo ustrezne politike komentarjev in pripadajoče moderacijske ekipe, ki naknadno, s pomočjo uporabniških prijav in tehničnih rešitev, odstranjujejo očitno protipravne komentarje.”

Strah pred globo ali samocenzura?

Drugi očitek je tudi močno neprepričljiv. Da bi komentarje “zavračali iz previdnosti in strahu pred globo” — kar da je vsiljena cenzura in nevarnost za svobodo tiska, celo njena “zadušitev” —, je prehuda ekstrapolacija načela pravice do izražanja. Izhaja malodane iz prepričanja, da je ta pravica dana absolutno, brez omejitev.

Naj na kratko navedem nekaj argumentov, zakaj strah pred posledicami ne more biti veljaven razmislek.

Prvič, novinarji in uredniki to počnejo že zdaj. Pa ne pri komentarjih, temveč pri vsakdanjem novinarskem ali uredniškem delu. Povedano drugače, že zdaj ne objavljajo potencialno kaznivih in žaljivih vsebin — pa zato nikomur ne pride na misel, da bi jih obsodil zaradi cenzure in zatiranja svobode tiska. Za cenzuro bi štelo šele neupravičeno omejevanje svobode izražanja.

Če ima Prelesnikova prav, potem novinarji in uredniki po vsem svetu kot gatekeeperji in razsodniki ustreznosti neke objave že zdaj iz previdnosti in strahu dušijo našo svobodo.

Moderiranje

Drugič, novinarji in uredniki vse to počnejo že zdaj celo pri regulaciji oziroma moderiranju komentarjev. Nekateri — in ni jih malo — namreč že pred objavo preverjajo zapisane komentarje in s tem po mnenju pooblaščenke “resno ogrožajo” svobodo tiska pri nas.

Zato njen očitek noveli zakona velja bistveno širše — za uveljavljeno prakso pri nas in drugod — in torej ne more biti zgolj pomislek ob noveli. Dilema je le, ali se je praksa obnesla in ali ponuja izboljšanje stanja.

Svoboda je relativna stvar

In tretjič, opisana samocenzura je del našega življenja za célo vrsto ravnanj in prepričanj, ki so normirana in opredeljena z zakoni in predpisi. Na javnih krajih se recimo ne moremo sprehajati goli, pa zato ne protestiramo, da želi nekdo omejevati našo svobodo oblačenja in gibanja.

Še manj nam prihaja na misel, da bi osebne navade pri oblačenju imeli za obliko cenzure, ki bi nas omejevala pri vzorcih vedenja. Ali da bi nosili oblačila “iz strahu”, ko odidemo iz stanovanja (če smo že v njem goli).

Živimo v reguliranem svetu — in ne vem, zakaj izražanje ne bi smelo imeti svoje meje. Če bi v komentarjih nekdo napisal, da je Mojca Prelesnik “mentalna retardiranka”, bi tak zapis zlahka pogrešali in le redki bi se ob cenzuri sklicevali na kakšno posebno vrsto svobode.

Osebno menim, da bi ga lahko pogrešali tudi že pred objavo na spletu. Zakaj? Svoboda izražanja se pač ne meri s širino nedopustnega govora, temveč dopustnega. Ljudem mora omogočiti argumentirano razpravo, ne pa postati zlorabljeni instrument za trolanje, skrivanje za anonimnostjo in žaljenje tistih, ki nam ne ustrezajo. Izbrati bi morali najboljše načine, da to preprečimo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 5. junija, pod naslovom Komentarji in pooblaščenkin strah pred cenzuro. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.