Kaj je roparski prevzem medija v primerjavi z ustanovitvijo SDS medija?

Kot sem že opozoril, je Janšev napovedani projekt medijske hiše tako rekoč antipod njegovemu dosedanjemu delovanju. Gre za zanimiv prehod od netransparentnosti in mimikrije v fazo transparentnosti na področju političnega vplivanja in obvladovanja medijev.

Kot da je bral Brechta in ga parafraziral: “Le kaj je roparski prevzem medija proti njegovi ustanovitvi?”

Če želimo idejo ujeti v nasprotje, si moramo predstavljati Janševe fantomske brezplačnike — Slovenski tednik in Ekspres (2008) — kot obliko politične gverile na eni strani in tisto, kar se počasi kuha v SDS-ovih laboratorijih (po nekaterih trditvah tudi v sodelovanju z Vladimirjem Voduškom).

Škodljiva transparentnost

V zadnjih dveh dneh so nekaterih mediji za mnenje povprašali tudi dr. Mateja Makaroviča, dekana novogoriške Fakultete za uporabne družbene študije in dolgoletnega Janševega privrženca, nekoč celo prvega predsednika podmladka SDS (SDM). Makarovič je za Dnevnik povedal:

“Zato je vsekakor nenavadno, da je Janša tako odkrito vzpostavil identifikacijo med stranko in predvideno medijsko hišo. Glede na to, da so politična nagnjenja dominantnih slovenskih medijev precej očitna, hkrati pa njihovi ključni akterji tega nikoli ne priznajo, je treba Janši vsekakor priznati izrazito transparentnost, ki pa mu politično gotovo ne bo koristila.”

Čeprav sem že velikokrat javno ugibal, kaj vodi novinarje, da v primeru takšne teme pokličejo njemu naklonjenega intelektualca — in ne da bi javnosti pojasnili ozadja —, je pomenljiva Makarovičeva karakterizacija o transparentnosti, ki sem jo na tej strani pred tem podal že sam, vendar v drugem kontekstu.

Dekan FUDŠ evidentno ni preveč za transparentnost Janševega medijskega delovanja, saj ugotavlja, da bi lahko delovala v njegovo škodo. Marsikdo bi lahko oporekal, da se o tezi o škodljivosti transparentnosti ne opredeljuje osebno in vrednostno. Vendar pa naj pojasnim, zakaj lahko razumemo, da je to njegovo izhodišče.

Ideologija brezplačnikov

Spomniti se je treba, da je bil Makarovič pred nekaj leti eden od utemeljiteljev brezplačniške ideologije in tudi eden glavnih kolumnistov v Ekspresu. Že v prvi številki fantomskega brezplačnika je takrat pojasnil svoje veselje po sodelovanju:

“Z veseljem sem se odločil za sodelovanje s pričujočim časopisom. Kolikor bolj namreč opazujem slovenski medijski prostor, toliko bolj mi je jasno, da so ambiciozni novi medijski projekti nadvse potrebni, saj lahko le vrsta novih projektov prevetri zatohli in vase zaverovani prostor dominantnih slovenskih medijev.”

Podobno optimističen je bil tudi v nadaljevanju iste kolumne. Pot brezplačnika je namreč opremil z lepimi mislimi po dvigu kvalitete, ki ga bodo prinesli tovrstni projekti:

“Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah, že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.”

Ali se splača biti strankarski?

V Dnevniku TV Slovenija to sredo je Makarovič, podobno kot že v Janševem brezplačniku, opozoril (6:55–7:35) na “preveč rigiden” medijski prostor in na potrebo po čim več novih medijskih projektih — očitno posebej povabljen, da komentira ravno Janševega.

Bil je navidezno kritičen:

“Tudi če bo medij, ki bo tako nastal, izjemno kakovosten — jaz upam, da bo sicer kakovosten —, se ga bo nekako držal nek političen pečat, neka strankarska etiketa, kar pa je najbrž z vidika njegovega dometa že sámo po sebi lahko resna ovira”.

Povedano drugače, problematizacija je znova stekla izključno v utilitaristični perspektivi spraševanja, ali se splača biti odkrito opredeljen kot strankarski medij, ne pa z vidika profesionalnosti takega početja.

V nasprotnem primeru, torej v igri prikrivanja in pretvarjanja, da nek medij ni odkrito politično “naš”, je več možnosti za uspeh. Pa četudi brezplačniki pred volitvami 2008 niso prinesli želenega uspeha.

Tudi zato je lahko dekan Makarovič zanje takrat dejal — njihov obstoj je pač moral braniti —, da ni nobena ovira, če vanj pišejo neuveljavljeni in neznani avtorji, ker jim je treba dati priložnost in ker je pomembno, kaj kdo napiše, ne kdo. Čeprav je moral vedeti, da so imena avtorjev bodisi izmišljena ali pa da gre za pisce iz drugih Janševih medijev.

Ko se torej danes sprašujemo po novem Janševem medijskem projektu, je treba nujno imeti pred očmi brezplačnike kot njegovo idejno drugobit na ločnici med transparentnostjo in nestranparentnostjo.

Medijska apokalipsa

Mimogrede, v isti številki Janševega anonimnega brezplačnika Ekspres se je oglasil še en njegov privrženec in utemeljil potrebo po normalnih medijskih razmerah. Ime mu je Drago Jančar.

Apokaliptična slika, z obvezno apoteozo Janše je bila tudi v njegovih opisih medijskega stanja nekaj, kar zveni zimzeleno in skrajno up-to-date (oziroma up-to-SDS):

“In ko bodo imeli pod nadzorom vse, bodo vsake toliko časa sprožili še kakšno mednarodno kampanjo proti Janezu Janši in njegovemu ‘omejevanju medijske svobode’, pa če bo najbolj napadani slovenski politik v zgodovini nove države v vladi ali v opoziciji.”

Levičarji po njegovem niso dovolj levičarji. Pa tudi če bi bili, niso vredni počenega groša, kot nas je že neštetokrat podučil:

“Če bi bila v glavah ljudi, deklariranih levičarjev, ki krojijo slovensko javno mnenje, pa tudi v tistih, ki ga analizirajo, recimo na slavni Fakulteti za družbene vede, samo trohica levičarstva, potem bi morali vsak dan brati in poslušati njihove mogočne proteste zoper takšen razvoj. Toda ne bomo jih slišali, kajti edino njihovi kapitalski in politični gospodarji ail vsaj politični somišljeniki bi lahko bili tisti, zoper katere bi protestirali. To je prvi paradoks. Zaradi njega je mizerija slovenskega ‘levičarstva’ in ‘naprednjaštva’ epohalen pojav novejše slovenske zgodovine.”

RTV hiši prognozira izgubljeno tekmo, a je pri tem razumevajoč (seveda, saj gre za hišo v pravih rokah):

“In namesto da bi naši sociologi, komunikologi in drugi strokovnjaki za medijsko področje svojo pozornost namenili vse hujšemu poplitvenju in nizki kulturni ravni komercialnih televizij, se iz svoje politične pristranosti zaganjajo v javno radijsko in televizijsko hišo, ki še zadnja vsaj do neke mere vztraja pri umirjenem poročanju in komentiranju, predvsem pa kulturnih, izobraževalnih in dokumentiranih vsebinah. Sicer pa obstajajo znamenja, da bo tudi ta trdnjava kmalu padla, ker noče izgubiti tekme z agresivnostjo komercialnih tekmecev v boju za gledalce in poslušalce.”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 4. junija, pod naslovom Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.